Na Taizejske tedne poleti in Evropsko srečanje mladih za novo leto se ponavadi odpravimo organizirano – pod okriljem Katoliške mladine. Tokratno srečanje pa je potekalo v manjši zasedbi, tako da smo si udeleženci prevoz do tja uredili sami. Skupaj z Živo Dobrovoljc, Neli Silan in Klaro Keršič smo z Dunaja letele v Tel Aviv, kjer smo prenočile in se naslednji dan odpravile do prostora zbiranja – Tanturja v Jeruzalemu. 

Ob prihodu nas je poleg ekipe prostovoljcev, ki je skupaj s Taizejskimi brati organizirala srečanje, pričakalo še mnogo nepoznanih obrazov naših soromarjev z različnih koncev sveta, večinoma iz Evrope. Med njimi pa smo kaj hitro opazile petega Slovenca – Tilna Čebulja. 

Avtorica prispevka je Pia Bonča. FOTO: Osebni arhiv

Ko se nas je zbrala večina izmed skoraj 300 prijavljenih udeležencev, smo srečanje začeli z večerjo in našo prvo molitvijo. Taizejska molitev je poteka trikrat na dan in je sestavni del Taizejskega srečanja. Ker je le to ekumensko – namenjeno tako katoličanom, kot protestantom in pravoslavcem, molitev vključuje stvari, ki so skupne vsem: prepevanje taizejskih spevov, branje odlomka iz svetega pisma, čas kratke tišine za oseben pogovor z Bogom, spontane prošnje in molitev Očenaša. 

Vsak dan našega 7-dnevnega programa smo torej začeli z molitvijo – večinoma v lokalni cerkvi mesta, v katerem smo bili nastanjeni. Z Živo naju je poleg treh Švedinj zelo gostoljubno sprejela katoliška družina v Betlehemu. Po jutranji molitvi je sledil pogovor v manjših narodnostno mešanih skupinah o svetopisemskem odlomku ali pa že kar vožnja z avtobusom do mesta opoldanske molitve in popoldanske aktivnosti. 

FOTO: Osebni arhiv

Ponedeljek, torek in četrtek smo tako preživeli v Jeruzalemu, kjer smo se sprehodili mimo mest, kjer je glede na izročilo potekal Jezusov križev pot, obiskali cerkev Božjega groba in videli prostor, kjer so se po Jezusovi smrti skrivali učenci.  

Poleg tega smo si ogledovali znamenitosti in cerkve drugih vej krščanstva ter izbirali med 12 različnimi delavnicami oz. predstavitvami. V četrtek zvečer smo obiskali tudi vrt Getsemani in se v procesiji s svečkami prepevajoč povzpeli po poti, po kateri naj bi na veliki četrtek vojaki odpeljali Jezusa. 

FOTO: Osebni arhiv

Sredo smo preživeli v Betlehemu, kjer smo obiskali Cerkev Jezusovega rojstva, v petek pa smo se odpravili na triurno vožnjo do Galilejskega jezera in razmišljali o odlomkih iz Svetega pisma, ki so se zgodili na tem kraju. Zvečer so se nekateri odpravili v bližnje kraje, drugi pa smo prespali na vrtu bližnjega samostana z razgledom na čudovito jezero. 

V soboto smo se odpravili v Nazaret in imeli opoldansko molitev v baziliki, kjer se je angel prikazal Mariji. Popoldne smo se povzpeli na goro Tabor, kjer smo celotno srečanje zaključili s še zadnjo taizejsko molitvijo in povabilom, naj vse, kar smo doživeli, upanje, ki smo ga prejeli, ponesemo vsak na svoj konec, iz tega živimo v našem vsakdanjem življenju in podelimo s svojimi bližnjimi. V nedeljo smo se odpeljale do Hajfe, naslednji dan pa nas je čakal let s Tel Aviva proti domu. 

FOTO: Osebni arhiv

Vtisi soromarjev:

Klara Keršič: Sveta dežela me je navdušila s tem, kako preprosto in hkrati nenavadno si je predstavljati Jezusa – kot Boga in človeka. Vidiš kraje, na katerih so se godili največji dogodki naše vere, hkrati pa je tam povsem konkretno, tako kot mi, stopal, govoril, jedel in bil s prijatelji Jezus. Všeč mi je bilo vse to odkrivati v družbi mladih iz vse Evrope. Predvsem pa so me navdušili mladi kristjani iz Palestine, ki proti upanju upajo in si to upajo zaradi svoje vere. Po tej izkušnji je v meni veliko manj strahu in veliko več upanja! 

FOTO: Osebni arhiv

Neli Silan: Romanje v Sveto deželo je bilo moje prvo taizejsko srečanje in pred odhodom sem imela velika pričakovanja. Ko smo prispeli v Izrael sem doživljala manjši kulturni šok, saj sem si celotno situacijo Bližnjega vzhoda predstavljala veliko bolj pravljično, dejstvo pa je, da so kulturne razlike velike in vzdušje med prebivalci Izraela in Palestine je polno nesigurnosti, nezaupanja in nestrpnosti, kar se me je močno dotaknilo. Zato sem še toliko bolj vesela, da živim v tako lepi in mirni deželi, kot je Slovenija. 

FOTO: Osebni arhiv

Za celotno izkušnjo sem zelo hvaležna, sveti kraji so polni močne energije, ki človeka napolni z Božjo milostjo, ljubeznijo in upanjem. Ko hodiš po ulicah Jeruzalema, se ti slike svetega pisma kar prikazujejo pred očmi in Božjo besedo doživljaš bolj doživeto kot kjerkoli drugje in res vsakemu privoščim, da enkrat to doživi. 

Zelo lepo je bilo potovati v skupini mladih iz celega sveta, s katerimi si deliš pogled na svet. Taizejsko slavljenje in molitve pa so mi bile tudi zelo blizu, tako da se verjetno še kdaj udeležim kakšnega srečanja. Domov sem se vrnila z veliko novih izkušenj in zelo lepimi spomini, predvsem na nova prijateljstva in skupne molitve na znamenitih svetopisemskih krajih. 

FOTO: Osebni arhiv

Živa Dobrovoljc: Na romanju v Sveto deželo sem imela priložnost spoznati čudovite ljudi in sem spoznala, da si imamo s kristjani veliko več skupnega, čeprav se med nami večinoma poudarjajo razlike. Zanimivo pa mi je bilo spoznati, kako težko mi je po enem tednu brez evharistije, pred tem sem bila namreč navajena hoditi k maši vsak dan, tukaj pa mi zaradi ekumenskih načel to ni bilo dostopno. 

Moje molitve so  v dneh ko smo molili v katoliški cerkvi pred Presvetim rešnjim telesom obrodile tudi veliko več sadov. Prvi dan ko smo prispeli v Izrael sva se s Pio odpravili k maši v Tel-Aviv k Filipincem, te pa so me očarali s svojim veselim slavljenjem in navdušenim petjem, ki ga v Sloveniji ne vidim veliko. 

FOTO: Osebni arhiv

Opazila sem tudi, da  se nekateri Sveti kraji zdijo kot vsakdanji prostor, če ti nekdo ne razloži njihovo znamenitost in pomembnosti. Vendar je ravno to vedenje o pomembnosti kraja mene še posebej odprla Bogu za Njegovo delovanje. Bila pa sem tudi zelo navdušena nad močno vero in gostoljubnostjo domačinov iz Betlehema. V tamkajšnjih vernikih se opazi ogromno upanja in zaupanja kljub vseh preizkušnjah, ki jih doživljajo. 

Družina, pri kateri sva s Pio živeli, naju je zelo gostoljubno sprejela in nasitila z njihovimi dobrotami. Celotno Taiźejsko srečanje pa me je potolažilo, saj sem spoznala veliko zagretih vernikov iz celega sveta, ki so s svojimi pričevanji neverjetno upanje v svetu.

Tilen Čebulj: Srečanje je bilo zelo bogato. Predvsem mi odmeva prva molitev na griču nad Jeruzalemom. V zarji zahajajočega sonca se je naši preprosti pesmi in molitvi pridružil glas mimobežnih ptic in mujezina, ki je vabil k molitvi. Škilil sem z enim očesom proti z zidom obkoljenim Betlehemom in z drugim proti Kristusovemu križu. Toliko vzporednic. V zgodbah, ki sem jih slišal v tem tednu, sem prepoznal Jezusov klic: »Naj gre ta kelih mimo mene.« A s Trpečim tudi danes ponavljajo: »Ne moja, ampak tvoja volja, Gospod, naj se zgodi.«