Tadej Pogačar. Foto: osebni arhiv



Francoska pentlja, Tour de France, najprestižnejša iz »svete trojice« večtedenskih kolesarskih dirk, ima letos tudi močan slovenski pečat. Pred zadnjimi tremi etapami – cilj nedeljske ravninske bo v Parizu – namreč rumeno majico vodilnega nosi Primož Roglič, ki je vodilni že vse od 9. etape, v kateri je sicer z vsemi tekmeci opravil drugi slovenski udeleženec, Tadej Pogačar, ki je bil nato najhitrejši tudi minulo nedeljo v 15. etapi, skupno pa drži drugo mesto in je najresnejši Rogličev tekmec za končno zmagoslavje. Komaj 21-letnega Pogačarja, člana moštva UAE Emirates, smo maja letos predstavili tudi v Naši družini, članek smo zdaj potegnili iz arhiva in ga v celoti objavljamo v nadaljevanju. Držimo pesti za oba slovenska kolesarja tudi v finišu letošnjega Toura!
_ _ _

Tadej Pogačar je eden najboljših slovenskih kolesarjev, ki nas je z uspehi presenetil v lanski sezoni. Kljub rosnim 21 letom, ko ima pred seboj še dolgo kolesarsko kariero, je že zmagal na treh etapah in se skupno zavihtel na zmagovalni oder ene najtežjih dirk v kolesarskem koledarju, španske Vuelte. Kakšen je Tadej Pogačar kot osebnost, pa najbolje ponazarja prav njegovo geslo: Nikoli ne odnehaj in nikoli se ne predaj!

Naš verjetno najbolj obetaven kolesar prihaja s slovenskega podeželja. Ko gleda na svoje otroštvo, pravi, da je bilo povsem podobno vsakemu otroku. »Rekel bi, da je bilo moje otroštvo dokaj 'normalno'. Seveda sem takoj, ko me je šport prevzel, pomislil, kako dobro bi bilo biti najboljši kolesar na svetu. Mislim, da večina otrok razmišlja tako, ko začenjajo svojo športno pot,« pravi Tadej.


Tadej Pogačar je zgled za mlade. Foto: Alen Milavec


Čeprav se na kolesu počuti povsem domače, se je njegova športna pot začela z žogo. V prvih letih osnovne šole je začel trenirati nogomet. Pravi, da je bil nadarjen za nogomet, še danes rad brca žogo. A mu ni žal, da je nogometno kariero pustil za seboj. »Bilo je zabavno, dokler je trajalo. Če bi mi bilo kdaj zares žal, sem imel še veliko časa, da bi se vrnil v nogomet, pa se nisem.«

Kolesarska pot, na kateri se še vedno uči

Nato je sledil zasuk na športni poti, saj je starejši brat Tilen po naključju začel kolesariti pri kolesarskem društvu Rog Ljubljana. Tadej je želel posnemati brata, a žal tako majhnega kolesa v klubu niso imeli. Nekaj mesecev pozneje, pri devetih letih, je lahko začel. Njegova prva dirka je bila na Trsteniku pri Kranju, kjer ni niti približno vedel, kako dirkati. »Vsi smo morali nekako začeti. Imeli smo odličnega trenerja v klubu, Miha Koncilija, ki nam je pokazal, da moramo uživati v športu, hkrati pa trpeti.«

Svojo prvo dirko je končal na zadnjem mestu razočaran, a ne prav dolgo, saj je vedel, da tekmuje s starejšimi. »Vsak ima neke prirojene predispozicije, ki pa jih kot otrok ne poznaš in ne moreš vedeti, koliko časa potrebuješ, da se znajdeš v nekem športu. Na srečo sam nisem potreboval veliko časa, da sem ugotovil, za kaj in kako se gre na kolesu. A se še vedno učim in verjetno se nikoli ne bom nehal.«


Na lanski Vuelti. Foto: osebni arhiv


Ker Tadej prihaja iz Klanca pri Komendi, ni čudno, da so mu takšni in drugačni klanci v kolesarstvu še posebej všeč. Da bo kolesarski hribolazec, je ugotovil že zgodaj. »Mislim, da v drugi sezoni, ko sem zmagal na svoji prvi dirki – vzpon na Krvavec. Takrat sem se zaljubil v ta hrib, zato sem ga prekolesaril neštetokrat.«

To so sanje vsakega mladega kolesarja

Počasi je začel ugotavljati, da zares lahko uspe v tem športu. Drugo leto med starejšimi mladinci je že imel kar dober občutek, vse skupaj se je v kategoriji U23 stopnjevalo, dirka po Sloveniji pa je bila zanj prava potrditev. »Takrat sem vedel, da sem pripravljen za profesionalce. Imel sem že podpisano predpogodbo, vendar je bila dirka po Sloveniji 2018 zame nekakšna potrditev.«

Zaradi dobrih rezultatov so ga opazili v profesionalni kolesarski ekipi UAE in julija 2018 je s to ekipo podpisal pogodbo o sodelovanju. »Biti del profesionalne kolesarske ekipe v svetovnem cirkusu, to so sanje vsakega mladega kolesarja.«

Od leta 2019 dirka na najvišji ravni svetovnega kolesarstva. Njegov cilj ostaja ne le sodelovati, temveč tudi zmagati na eni izmed svetovno znanih tritedenskih dirk. Kljub temu da mu je uspel preboj na najvišjo raven kolesarstva, pa Tadej poudarja, da se ni spremenil. »Ni me zaneslo, mogoče kdo tako misli, verjetno taki, ki me ne poznajo dobro. Ostajam enak, kot sem bil v domači ekipi. V UAE so me dobro sprejeli, družba je dobra in vsi imamo veliko spoštovanje drug do drugega.«


Na sprejemu v Komendi februarja lani. Foto: Urban Meglič/Sportida


Ekipo si deli tudi s svetovnim prvakom Ruiem Costo ter kolesarji, kot sta Fabio Aru in Diego Ulissi. Tadej pravi, da se v takšni družbi dobro znajde. »So prijetna družba, z veliko izkušnjami, zato se od vsakega lahko naučim ogromno. Vzornika pa nimam.«

Kolesarstvo je eden najtežjih športov, zato Tadej Pogačar poudarja, da ni dovolj imeti le talenta ali le fizičnih predispozicij. »Treba je biti vztrajen, delaven, prisoten mora biti tudi talent, potrebuješ pa seveda okoli sebe še ljudi, ki ti pomagajo na vse načine.« Na leto zato opravi ogromno treningov in sodeluje na dosti tekmah, kjer so padci neizbežni. »Na treningih smo kar pazljivi, da se ne poškodujemo. Zaenkrat se nisem še huje poškodoval, je pa kar precej padcev na dirkah in skoraj zagotovo se znajdeš na tleh vsaj enkrat na leto.«

Izjemna sezona prinaša motivacijo, a tudi malce strahu

Lanska sezona, ki je bila obenem prva na najvišjem nivoju, je bila za Tadeja Pogačarja izjemna. Zmagal je na dirki po Kaliforniji, nato še na dirki po Algarveju. Najboljše pa je pustil za konec. Na zadnji tritedenski dirki na koledarju, španski Vuelti, je osvojil tri etapne zmage in končal na skupnem tretjem mestu, le za Primožem Rogličem in Alejandrom Valverdejem. »Vmes med drugim tednom sem si potihem želel, da bi uspel priti na stopničke, ampak zares sem začel verjeti šele v zadnjih kilometrih 20. etape,« pove Tadej, ki poleg motivacije ob izjemnem uspehu doživlja tudi nekaj strahu. »Motivacija za naprej je, strahu pa tudi malo, da ne bom uspel ponoviti lanske sezone. Vem, da je težko vsako leto rezultate ponavljati, še teže jih je izboljšati, a verjamem vase in se tako motiviram. Vem pa tudi, da ne bo konec sveta, če preteklih uspehov ne bom ponovil vsako leto.«


Foto: osebni arhiv


Koronavirus spremenil načrte

Tudi letošnjo sezono je začel zelo dobro, nato pa je njegov urnik začela krojiti epidemija koronavirusa. Potem ko so z ekipo zaključili dvotedensko karanteno v Abu Dabiju, se je vrnil v Monako. Prve dni na Azurni obali je lahko šel s kolesom na trening, a so se zadeve tudi v Franciji hitro zaostrile. Prejeli so prepoved zapuščanja domov, trening zunaj ni več dovoljen. »Tako sem zopet pristal v karanteni, na srečo vsaj skupaj s svojim dekletom. Dnevni ritual je bil iz dneva v dan dokaj podoben. Na srečo sva imela teraso in dva trenažerja, tako da sva lahko ta del treninga opravila zunaj na svežem zraku.«

Ob sprostitvi ukrepov se mu je izpolnila želja, da je lahko začel trenirati na kolesu, v naravi. Ne skriva pa, da bi bil Dirka po Franciji njegov velik cilj sezone po uspešno zaključeni Dirki po Združenih arabskih emiratih. »Vendar se sedaj s tem ne obremenjujem preveč. Poskušam ohranjati formo, da bom pripravljen na dirkanje, ko bo stanje po svetu vsaj približno normalno. Mislim, da takrat ne bo nihče od nas ciljal visoko, tudi sam ne. Dal bom vse od sebe, kar bom takrat imel in upal, da bo dovolj.«

Ekstremna utrujenost in razmere

Eden od spominov Tadeja Pogačarja na ekstremne razmere na dirkah je etapa na dirki Trofej Poreča leta 2018. Temperatura je bila stopinjo pod ničlo, večino dirke je kolesarje spremljal dež. »Ne znam opisati občutka tistega mraza. Med celotno dirko sem spil morda pol bidona in pojedel pol tablice, saj sem imel preveč zmrznjene prste, da bi segal v žep. Na koncu nisem bil slab, prišprintal sem si 5. mesto, a bil sem premražen in le napol priseben. Ko sem po cilju prišel v kombi, sem fante začudeno pogledal in rekel, naj nekdo že prižge gretje. Vsi so me čudno in zaskrbljeno pogledali, saj je bilo v kombiju že 30 stopinj, jaz pa sem bil tako podhlajen, da se mi je zdelo enako mrzlo kot zunaj.«