Družbena omrežja nam omogočajo, da naša sporočila dosežejo širok krog ljudi. A kot vsaka dobra stvar, imajo tudi družbena omrežja nekatere stranske učinke, ki se kažejo v žaljivem načinu komuniciranja, skrajnih stališčih in osebnih napadih, s katerimi se soočajo tudi današnji kristjani, ki v luči evangelija objavljajo svoja mnenja.

Zakaj se vam zdijo družbena omrežja primerna platforma, kjer naj kristjan izraža svoja družbenopolitična mnenja in stališča?

To se mi ne zdi le primerno, ampak tudi nujno, saj smo kristjani prisotni povsod in nič ni narobe, če damo vedeti, da smo tudi mi del družbe, v kateri živimo. Naša naloga je, da prispevamo k bolj pravičnemu družbenemu redu, rešitve pa presojamo v duhu evangelija oziroma cerkvenega učenja.

Težava slovenskega katoličana je, da se hitro ustraši in umakne, rekoč: »Saj se s tem ukvarjajo drugi.« Druga težava, ki jo vidim, pa je nepoznavanje družbenega nauka Cerkve. Pri tem vprašanju je odgovornost tudi na strani nas teologov in duhovnikov, da ljudem pomagamo pri oblikovanju njihove vesti in očiščenje razuma. Krščanstvo izjemno ceni razum, ga spoštuje in vidi kot ključno orodje, s katerim kristjani osmislimo svojo vero v času in prostoru, v katerem živimo.

Težava slovenskega katoličana je, da se hitro ustraši in umakne, rekoč: »Saj se s tem ukvarjajo drugi.«

Svoja mnenja in stališča objavljate zlasti na spletnem omrežju Twitter. Na kaj se ozirate, ko želite nekaj sporočiti? Kaj pretehta, da nekaj objavite oziroma ne objavite?

Za objavo se odločim, ko ocenim, da se je treba pri določeni temi oglasiti. Glavno in prvo merilo je podajanje vsebine katoliškega nauka. Cerkvenega nauka ne želim izrabljati za dnevnopolitične zadeve. Komentiram le, ko se mi zdi vredno in potrebno, da posredujem svoje stališče. Določene nazorske, politične usmeritve so bližje evangeliju, druge so bolj oddaljene, a resnica evangelija se mora dotakniti vseh. Komentiram in delim tiste vsebine, ki v našem katoliškem in družbenem prostoru morda ne pridejo toliko do izraza.

Tadej Ložar meni, da se mora resnica evangelija dotakniti vseh. FOTO: Tatjana Splichal

Družbena omrežja so včasih pravo »leglo« nesramnih in žaljivih komentarjev. V kakšni meri se vas dotaknejo? Kako se oddaljite od njih?

Iz osebne izkušnje sem se naučil, da vsaka stvar ni vredna odziva, kajti družbena omrežja včasih iz ljudi izvabijo najslabše. Včasih so prsti hitrejši kot pa glava. Ljudje si na družbenih omrežjih včasih upajo povedati marsikaj, kar v živo morda zadržijo zase. Po drugi strani pa opažam, da imajo določeni ljudje mnenje, ki je povsem nasprotno mojemu, a so se pripravljeni resno pogovarjati. Z nekaterimi sem se celo srečal v živo. Ko se z nekom srečaš in pogovarjaš iz oči v oči, začnejo odpadati določeni predsodki in izkrivljeni pogledi, zato je živi stik pomembnejši kot pa virtualni svet.

Kje je točka, kjer se po vašem mnenju konča meja dobrega okusa in preide v polje žaljivosti? 

Jasno se vidi, da ljudje na omrežjih govorijo bolj iz čustev, predsodkov, morda celo iz gneva, kot pa iz razumnega premisleka. Tudi sam včasih dobim občutek, da se preveč obremenjujem in »zapenjam« z ljudmi in njihovimi mnenji. Na družbenih omrežjih, na Twitterju na primer, ima pisec pri pisanju sporočila na voljo omejeno število znakov.

Ljudje na omrežjih govorijo bolj iz čustev, predsodkov, morda celo iz gneva, kot pa iz razumnega premisleka.

To ga prisili, da »skoncentrira« svojo misel, kar ni vedno slabo, a obenem si malo tudi prisiljen svojo misel zaostriti. Zato včasih lahko kdo izpade kot skrajen v svojih stališčih. Nato te hitro lahko pograbijo in iztrgajo iz konteksta. Po drugi strani pa so nekateri ujetniki tega, kar preberejo na družbenih omrežjih, in le na podlagi tega razvijajo svoje nazore, družbena omrežja so njihov zaprti svet.

Skrajna stališča sprožajo skrajne odzive. Bolj kot je skrajno neko stališče, bolj je verjetno, da se bo nekdo odzval nanj. To nas lahko vodi v stanje, da postanemo obsedeni z »všečki«. Zakaj nam je to tako pomembno?

Vsak je rad opažen. Poznavalci družbenih omrežij, denimo antropolog Dan Podjed, je dejal, da so ljudje obsedeni z »všečki«, skorajda že odvisni od všečkov, zato nekateri družbena omrežja uporabljajo zgolj zato, da opozorijo nase. Pripravljeni so podajati tudi bolj skrajna stališča in mnenja. Skrajna mnenja so všečna, do neke mere celo zanimiva. Povzročajo pa lahko tudi škodo.

Opažam še eno stvar, ki je značilna za našo politično in družbeno sfero. To so dvojna merila. Če »naši« rečejo nekaj skrajnega, jih opravičujemo, ob podobnem primeru na drugi, »ne naši« strani se zgražamo in zlivamo gnojnico. Če denimo neka javna osebnost, ki se javno opredeli za kristjana, nekaj izjavi, se takoj dvignejo ščiti z druge strani. Takoj so pozorni na njegove besede, ob katerih nekateri iščejo razloge za spotikanje. Drugih ne preverjajo in ne presojajo s tako strogimi merili.

Kaplan na Igu poudarja, naj nam bo resnica pomembna vrednota. FOTO: Tatjana Splichal

Ali bi Jezus tudi uporabljal družbena omrežja?

Jezus bi verjetno uporabljal Facebook in Twitter, a bi še vedno hodil tudi okoli in z besedami ter znamenji oznanjal prihod Božjega kraljestva. Ljudje so se ga namreč hoteli dotakniti, ga videti in slišati. Cestninar Zahej, na primer, je hotel videti Jezusa v živo, zato je bil pripravljen celo splezati na drevo, samo da bi ga lahko videl.

Zanj ne bi bilo dovolj, če bi ga spremljal le prek Twitterja ali Facebooka, tudi k spreobrnjenju ga to verjetno ne bi pripeljalo. Živi stik je še vedno najpomembnejši in nobeno virtualno omrežje ga ne bo nadomestilo. Z živim stikom se sporočilo odrešenja človeka najbolj dotakne.

Kako torej oznanjati evangelij v javnosti, tudi prek družbenih omrežij, in pri tem ohraniti spoštljivo raven dialoga?

Najprej je pomembno, da smo prisotni tudi na družbenih omrežjih, da se jih ne bojimo. Delujmo tako, da se evangeliju ne dela škode. To ne pomeni, da je treba pristati na politično korektnost, slednja nikakor ni krščanska krepost. Jezus ni bil politično korekten, zato ga tudi niso povsod lepo sprejeli. Vsakemu je namenil tisto, kar mu gre, besedo resnice.

Brez resnice je naše govorjenje o ljubezni strel v prazno.

Ne nazadnje je celo zase rekel, da je Resnica. Bodimo pogumni, spoštljivi, delajmo za skupno dobro in predvsem naj nam bo resnica pomembna vrednota. Brez resnice je naše govorjenje o ljubezni strel v prazno.