Nadaljevanje iz: Vetrinj, domobranci, Angleži, Marijan Eiletz [10]

Po drugi svetovni vojni je zaradi komunističnega nasilja svoje domove zapustilo med 20.000 in 25.000 Slovencev ter odšlo čez Ljubelj na Koroško in v Italijo. Odhajala je slovenska intelektualna, politična, kulturna in prosvetna elita, z njo pa tudi slovenska domobranska vojska. Slovenski begunci so ustvarili junaško zgodbo, saj so v skrajno neugodnih okoliščinah in barakarskem okolju razvili red, disciplino, organizacijo, visoko kulturo in narodno zavest, ki zbuja spoštovanje.

Vetrinjska Slovenija

Že v nekaj dneh po prihodu so v taborišču v Vetrinju ustanovili slovensko begunsko gimnazijo, delovati sta začeli ljudska šola in vrtec. Slovensko vodstvo v taborišču je želelo zaposliti mladino in ji omogočiti ustrezno izobrazbo. Ustanovili so pevski zbor, izdajati pa so začeli tudi taboriščno glasilo Novice. Zaradi izredno slabih razmer v taborišču (taborišče je bilo na prostem, slabe higienske razmere, nevarnost epidemije, primanjkovanje hrane) so se angleške oblasti odločile taborišče zapreti. Begunce so konec junija 1945 preseliti v druga taborišča. Slovence so razporedili v taborišče v Peggetzu pri Lienzu, v Spittalu (Špitalu) ob Dravi, Št. Vidu na Glini in v Liechtensteinu pri Judenburgu.

Največje slovensko begunsko taborišče v Avstriji je bilo od 29. junija 1945 do 13. novembra 1946 v Peggetzu pri Lienzu. Število taboriščnikov se je spreminjalo. Februarja 1946 je bilo v taborišču nastanjenih nekaj več kot 3.000 beguncev, od tega skoraj 2.400 Slovencev.

Taborišče v Spittalu (Špital). VIR: knjiga Cvetoči klas pelina

Begunski taborišči Peggetz in Spittal

V Špitalu, kamor je iz Vetrinja odšlo okoli 1.600 Slovencev, je bilo eno izmed največjih taborišč v Avstriji. Narodnostna sestava v tem taborišču je bila zelo pisana, največ je bilo Slovencev, Rusov, Srbov in Hrvatov. Konec oktobra 1946 je bilo v špitalskem taborišču 2.084 Slovencev (število je naraslo zaradi prihoda Slovencev iz drugih taborišč, predvsem Št. Vida), skoraj 300 Hrvatov, nekaj več kot 200 Srbov, 215 Latvijcev, 107 Litvancev, še nekaj Rusov in Estoncev. Sredi novembra 1946 je bilo iz taborišča Peggetz v Špital preseljenih še 1.823 Slovencev, s čimer je špitalsko taborišče postalo največje taborišče Slovencev v Avstriji. Tudi tu so bile postavljene barake (104), vendar so bile razmere precej slabše, kot v Peggetzu.

V Št. Vidu, kamor je odšlo okoli 600 Slovencev, so bile razmere zelo slabe. Precej boljše razmere so bile v taborišču Liechtenstein pri Judenburgu.

Kakovostna slovenska begunska gimnazija

V vseh taboriščih so Slovenci najprej poskrbeli za ureditev bivalnih prostorov, še posebej za kapele, prostore za kulturne dejavnosti in šolo. Kljub temu, da so se soočali s pomanjkanjem osnovnih življenjskih potrebščin in hrane, so si s svojim delom ter iznajdljivostjo kmalu uredili dostojno življenje (med drugim so iz ostankov letal izdelovali posodo, štedilnike, pribor itd.). Posebno skrb so namenjali šolajoči se mladini. V taboriščih so organizirali vrtec in ljudsko šolo, ustanovili so različne strokovne šole. Še posebej velja izpostaviti slovensko begunsko gimnazijo, ki jo je vodil ravnatelj Marko Bajuk in je do novembra 1946 delovala v Peggetzu pri Lienzu. Po zaprtju tega taborišča in preselitvi Slovencev v Špital pa v špitalskem taborišču. Čeprav so bili sprva celo brez učbenikov in najosnovnejših šolskih potrebščin, je učiteljskemu zboru uspelo dvigniti kakovost pouka na tako visok nivo, da so oblasti priznale tam opravljeno maturo ter na podlagi maturitetnega spričevala begunske gimnazije dovolile vpis na fakultete, tako na graški univerzi kot drugod po Evropi in svetu.

Pogled na taboriščne barake v Spittalu. VIR: knjiga Cvetoči klas pelina

Znani slovenski begunci pred komunizmom

Slovensko begunsko gimnazijo so obiskovali številni znani Slovenci, med drugim torontski kardinal dr. Alojzij Ambrožič, kardinal dr. Franc Rode, ekonomist in pisatelj dr. Marko Kremžar, klasični filolog in literarni zgodovinar akademik dr. Kajetan Gantar, zdravnik dr. Ciril Rozman in drugi. Tudi mnogi drugi so kasneje v Argentini, Severni Ameriki in Avstraliji postali uspešni gospodarstveniki, zdravniki, ugledni profesorji, čeprav so se morali ob prihodu v novo domovino najprej naučiti jezika ter poprijeti za vsako delo – začeli so kot čistilci, tovarniški delavci in podobno.

Posebno skrb so begunski voditelji namenjali tudi študentom. Poleg izredno kakovostnega šolstva so v taboriščih organizirali številna strokovna predavanja, izvedli številne jezikovne in strokovne tečaje, v Peggetzu so prirejali tudi bralne večere. Poleg naštetega so razvili tudi pestro športno dejavnost.

Bogato kulturno življenje slovenskih beguncev

Zelo bogato je bilo kulturno življenje. V vseh taboriščih so nastali pevski zbori, organizirali so t. i. gledališke krožke, uprizorili so različne gledališke predstave in imeli številne prireditve tako za taboriščnike kot za zunanje goste. Kljub pomanjkanju papirja so izdajali svoje časopise z dnevnimi novicami, časopise, namenjene mladim, študentom, posameznim stanovom. Postavili so celo lastno taboriščno tiskarno, kjer so natisnili številne učbenike in knjige, ki jim jih je zelo primanjkovalo. Velik poudarek so dajali tudi verskemu življenju. Poleg rednih dnevnih maš so negovali ljudske pobožnosti, imeli procesije, v soglasju s taboriščnim vodstvom pa so organizirali tudi nekaj romanj izven taborišča.

Taborišče Spittal, družine pred barako. VIR: knjiga Cvetoči klas pelina

Angleško nasilje nad begunci

Bolj kot stalno pomanjkanje hrane in slabe bivalne razmere je begunce pestila druga velika skrb. Jugoslovanska komunistična »oblast« je ves čas pritiskala na angleško upravo, naj vrne tudi vse civiliste. V ta namen so organizirani celo repatriacijsko komisijo, ki je spodbujale taboriščnike, da bi se odločili za vrnitev v domovino. Prepričevali so jih tako z lepimi obljubami o novem življenju, kot z zasliševanjem, ustrahovanjem in racijami. Tem pritiskom so bili naklonjeni tudi Angleži. Da bi Slovence prisilili k odločitvi za Jugoslavijo, so angleške oblasti zaprle dobro urejeno taborišče v Peggetzu in sredi zime v neogrevanih vagonih taboriščnike preselili v mnogo bolj neurejeno špitalsko taborišče. Omejevati so začeli tudi kulturno in prosvetno življenje v taboriščih, za nekaj časa so celo prepovedali begunsko gimnazijo ter izgnali najbolj vidne in aktivne Slovence. Večina Slovencev se, zaznamovana z izkušnjo komunističnega nasilja med vojno in tragičnim koncem domobrancev, kljub pritiskom ni odločila za vrnitev. Mnogi begunci so se preselili v druge evropske države, Ameriko, Avstralijo in Kanado, večina pa si je za svojo drugo domovino izbrala Argentino, kjer so ustvarili argentinski čudež.

Pomen beguncev pri povojnem šolstvu v zamejstvu

Pomemben, čeprav skoraj nepoznan ali pozabljen, je prispevek slovenskih povojnih beguncev pri obujanju življenja zamejskih Slovencev. Tako v Italiji kot v Avstriji so bili Slovenci po prvi svetovni vojni podvrženi močni germanizaciji oziroma italijanizaciji. Prepovedana je bila uporaba slovenskega jezika, ukinjene šole, prepovedano izdajanje ali uporaba slovenskih knjig in časopisov. Ob prihodu slovenskih beguncev v Avstrijo in Italijo pa so ti z ustanavljanjem šol, tiskanjem slovenskih knjig ponovno spodbudili ter omogočili kulturno in prosvetno življenje zamejcev.

Knjiga Cvetoči klas pelina

O težkem, a izjemno ustvarjalnem življenju slovenskih beguncev v taboriščih v Avstriji po letu 1945 je leta 2014 izšla knjiga (fotomonografija) Cvetoči klas pelina, ki sta jo izdali založba Družina in Rafaelova družba. Knjiga obsega 295 strani, okoli tristo fotografij pa je objavljenih v enajstih poglavjih: Novo življenje, Delo za preživetje, Zdravstvena oskrba, Prehrana, Otroci pa so rastli, Šolanje, Kulturna dejavnost, Šport in skavti, Versko življenje, Obiski na Ljubelju, romanja, izleti, praznovanja ter Slovo in odhod v svet. V posamezna poglavja bralca uvedejo umetniška besedila izseljenskih avtorjev. Knjiga vsebuje obširen zgodovinski oris slovenskega povojnega begunstva Helene Jaklitsch. Povzetek spremne študije je preveden tudi v angleški in španski jezik.

Odhod iz Taborišča v Spittalu v čezmorske dežele 31. maja 1949. VIR: knjiga Cvetoči klas pelina

Zamolčani del zgodovine

Kot je v izčrpni študiji v knjigi Cvetoči klas pelina zapisala Helena Jaklitsch je Slovenija z odhodom znatnega dela Slovencev v begunstvo izgubila politično, kulturno, prosvetno, gospodarsko elito. Na oblast so prišli tisti, ki v demokratičnem sistemu nikoli ne bi uspeli. V strahu, da ne bi bila njihova oblast kakorkoli ogrožena, so del te elite ubili, tisti, ki so se uspeli umakniti pred njihovim nasiljem, pa so bili dolga desetletja najbolj osovražena »vrsta«. O povojni politični emigraciji se je v Sloveniji pod komunizmom pisalo le najslabše, vsa literatura ter dela, ki so bila napisana in izdana v Argentini ali drugod, so bila v Sloveniji strogo prepovedana in vsak vnos take literature v državo strogo sankcioniran. Šele po demokratizaciji Slovenije smo lahko začeli odkrivati bogato kulturno in družbeno življenje naših Slovencev na tujem. Počasi pa odkrivamo tudi izredno dediščino v življenju in delu, ki so ga pokazali in ustvarjali Slovenci v povojnih taboriščih. Zamolčani del zgodovine tudi s to monografijo dobiva svoje mesto v narodovem spominu.

Ivo Žajdela, Slovenski begunci v Avstriji, Demokracija, 27. 11. 2014

Konec v: Taborišče Vetrinj, Peggetz, Spittal, begunci, domobranci, Angleži [11]

1/6