Avtor je v knjigi o begunskem taborišču Strnišče pri Ptuju (danes Kidričevo) opisal usodo goriških beguncev, ki so bili tam nastanjeni med leti 1918 in 1922.

Šlo je za begunce, ki jih je prva svetovna vojna pregnala z Goriškega in so že od leta 1915 našli zatočišče v raznih krajih Avstro-Ogrske.

Po koncu vojne in po razpadu Donavske monarhije, je Avstrija vse begunce, ki niso bili Avstrijci, izgnala iz svoje novonastale države.

Ker ti ljudje niso imeli kam (Goriška je bila povsem porušena), so jim oblasti v Sloveniji dodelile odsluženo veliko barakarsko naselje v Strnišču, kjer je bila med vojno avstro-ogrska vojaška bolnica.

Knjiga je izjemen dokument, saj vsebuje tudi sezname rojenih in umrlih beguncev ter seznam porok.

Župnik je po povratku domov našel župnišče izropano

Kot je zapisal avtor, gre za zgodbo, ki je ostala komajda zabeležena in je niso uspeli dodobra obdelati niti priznani zgodovinarji.

»Pomanjkanje ustreznih podatkov, med katerimi najbolj pogrešamo uradne in dnevne zapise uprave taborišča v Strnišču, pa tudi podatke o delovanju šole v taborišču in podatke o drugih dejavnostih v velikem barakarskem naselju.«

Arhiv z vsemi zapisi vred je verjetno izginil med nemško okupacijo kraja in prisilnem izseljevanju prebivalstva med drugo svetovno vojno.

Župnik v Lovrencu na Dravskem polju Karel Pavlič je avtorju med obiskom povedal, da so med vojno Nemci zasegli celo župnišče in vanj vselili družino kočevskih Nemcev.

Takratni župnik je vojno preživel na Hrvaškem, po povratku domov pa je našel župnišče izropano. Po čudežu so se ohranile le taboriščne knjige rojstev, smrti in porok.

Za raziskovalce takratnega časa so ostala le redka in zato izjemno dragocena pričevanja ljudi, ki so vse to doživeli v prvi osebi in redke novice, ki so jih prinašali takratni časopisi.

Barakarsko naselje v Sternthalu, Strnišču pri Ptuju, leta 1918.

Zakaj se niso fotografirali, ostaja skrivnost

Popolna »suša« prevladuje tudi na področju fotografskega materiala.

Kljub povpraševanju, časopisnim pozivom in drugim oblikam iskanja, se je pri piscu knjige, kot je zapisal, zbralo le nekaj porumenelih fotografij, ki kljub pomembnosti ne odtehtajo vsega tistega, kar so ljudje doživeli na Dravskem polju.

»Zakaj se niso fotografirali, ostaja skrivnost. Kot smo videli so se tam rojevali otroci, ljudje so umirali, pari so se poročali, obstajale so šole in obrtne delavnice, vrstili so se verski obredi, ohranjenih fotografij vsega tistega dogajanja pa je ostala le peščica.«

Avtorju je z marljivim raziskovanjem uspelo zbrati zelo veliko gradiva

Ne glede na to, je Vili Prinčič v knjigi poskušal opisati in zaokrožiti večletno brezciljno tavanje primorskih ljudi po raznih evropskih deželah.

Z njo je želel tudi zaključiti pripoved o tragičnem obdobju, ki je tako strahovito prizadelo goriško deželo.

Nenazadnje knjiga prikazuje tudi takratno stanje na Primorskem, ki so ga povratniki doživljali v veliki negotovosti in je zadevala bodočnost primorskih dežel: bodo priključene novo ustanovljeni državi Srbov, Hrvatov in Slovencev, ali si jih bo prisvojila Italija?

Gre za tragedijo, ki še po stotih letih ni uspela povsem izbrisati vseh posledic, ki jih je vojna prizadejala Posočju in njegovim ljudem.

Kljub pomanjkanju virov je avtorju z marljivim raziskovanjem uspelo zbrati zelo veliko gradiva, tako da je nastala dobra knjižna predstavitev te teme.

Porušeni Šempeter pri Gorici.