Če je patriarh Atenagora nekoč podal načelo, da so Cerkve med seboj sestre, ljudstva pa bratje med seboj, je ta vojna objektivno poraz krščanstva: pravoslavni svet je že razdeljen, je Dolenc odgovoril z besedami Andree Riccardija, ustanovitelja skupnosti sv. Egidija. Ta pravi: »Mir bo velik izziv za Cerkev v 21. stoletju. Treba je ustaviti vojno, kajti vojne v našem stoletju so vojne brez konca. To nas uči vojna v Siriji.«

Kirilovo zagovarjanje vojne

V predavanju v okviru adventnih premišljevanj, ki ga je uvedel dr. Rudi Koncilija z nadškofijskega refereta za izobraževanje odraslih, je Dolenc zarisal ozadje Kirilove ideologije in zagovarjanja vojne v Ukrajini. Kiril, ki je bil leta 2009 umeščen v službo patriarha v navzočnosti takratnega predsednika Medvedjeva in predsednika vlade Putina, je vojno na samem začetku razglasil za »metafizični boj«, septembra pa je vsem vojakom ruske vojske, ki žrtvujejo življenje v tej vojni, obljubil odpuščanje grehov. Smrt pri izpolnjevanju vojaških dolžnosti je primerjal z žrtvijo Božjega Sina Jezusa, češ da se darujejo za druge. Govori o bratomorni vojni, a ne omenja, kdo je napadalec.

 FOTO: Marjan Pogačnik 

Kirilovo ideologijo po besedah dr. Dolenca nazorno opisuje izjava okoli 1500 pravoslavnih teologov po svetu. Ta meri na protizahodno držo, ki ni v pravoslavju nič novega – Putin in patriarh ter z njim večina škofov so si edini v zagrizeni obsodbi t. i. zahodnih idej, torej filozofije razsvetljenstva, demokracije in človekovih pravic – in na staro teorijo o ruskem svetu, za katero stoji predstava o stoletni kulturni enotnosti Rusov, Belorusov in Ukrajincev, nekateri pa k temu prištevajo še Moldavce in Kazahe. Ta ideja o bratskih ruskih ljudstvih je zadnja desetletja dobila obliko ideologije, ki znotraj Ruske pravoslavne cerkve služi opravičevanju vojne v Ukrajini.

Naivnost Zahoda

Ruska pravoslavna cerkev (RPC) je že pred 60 leti postala članica v različnih ekumenskih, torej zahodnih, protestantskih in katoliških telesih in konferencah, npr. v Svetu svetovnih Cerkva, pretežno zaradi lepega videza, vendar zahodne cerkve se niso nikoli vprašale, kako RPC gleda na človekove pravice na svojem območju in ali je pripravljena s svojim vplivom nastopiti tudi kot politična opozicija. »Povedano drugače: Ne samo, da so bili zahodni politiki naivni v odnosih s Putinom, prav tako so zahodni cerkveni voditelji bili in so še naivni v odnosih s Kirilom in njegovimi somišljeniki,« je dejal Dolenc.

Vojna deli pravoslavni svet

Omenil je nemškega teologa Thomasa Kremerja, ki pravi, da ta vojna ni verska, da pa jo najvišje ruske cerkveni oblasti opravičujejo, čeprav v nasprotju z uradnim družbenim naukom RPC. Vojna deli pravoslavni svet. RPC je osamljena, z njo drži le še Srbska pravoslavna cerkev. Nekateri škofje ukrajinske pravoslavne cerkve moskovskega patriarhata patriarha Kirila iz protesta proti njemu v prošnjah pri bogoslužju ne omenjajo več, kar je v pravoslavju huda sankcija, župnije in škofije drugod po svetu, ki pripadajo moskovskemu patriarhatu, pa razglašajo neodvisnost ali pa Kirila izključujejo iz spomina pri bogoslužju.

Ne samo, da so bili zahodni politiki naivni v odnosih s Putinom, prav tako so zahodni cerkveni voditelji bili in so še naivni v odnosih s Kirilom in njegovimi somišljeniki. (dr. Bogdan Dolenc)

Kot je predavatelj odgovoril na eno izmed vprašanj ob koncu predavanja, to, da v nekaterih pravoslavnih cerkvah pri bogoslužju več ne omenjajo patriarha Kirila, izraža, da z njim niso več v občestvu. Nenazadnje se je razkol med vzhodnim in zahodnim krščanstvom najprej odrazil v tem, da so v Carigradu v evharistični molitvi nehali omenjati papeža. Ta zunanji izraz razkola po Dolenčevih besedah še vedno velja.

Svojevrstna »ekumena« Moskve

Svetovni svet cerkva, ki je v začetku septembra imel svetovno zborovanje, je v podobni dilemi kot politika: Moskvo mora obsoditi kot vojno, obenem mora kakor koli ohraniti odnose z Moskvo in ne zapreti vrat. Izključitev RPC po Dolenčevih besedah verjetno na Kirila ne bi napravilo vtisa, bi pa s tem porušili zadnji most in pretrgali zadnjo žico do Moskve. V teh razmerah RPC skupaj z ultrakonzervativnimi in desnoradikalnimi krščanskimi akterji gradi neko lastno ekumeno, mrežo, ki se pozicionira proti pravicam manjšin in žensk ter proti dialogu z islamom. Patriarh Kiril je junija tudi odpustil svojega »zunanjega ministra« metropolita Hilariona, ki je bil do vojne v Ukrajini kritičen. »Bil je deležen večje pozornosti, kot je bilo všeč patriarhu, ker je bil v ekumenskem dialogu z madžarskim kardinalom Erdőm,« je dejal Dolenc.

Še čas za dialog?

Po njegovih besedah se po letih zbliževanja in ekumenskih prizadevanj kaže nevarnost, da ta vojna za dolgo obdobje poveča prepad in zabije klin v medsebojne odnose. Pred začetkom vojne je patriarha še prijateljsko nazival kot brata, po videokonferenci s patriarhom Kirilom marca pa je opazna sprememba in govori brez dlake na jeziku, ko denimo pravi: »V Ukrajini tečejo potoki krvi in solz. Ne gre za vojaško operacijo, ampak za vojno, ki prinaša smrt, uničenje in bedo.« Za Frančiška je bil pogovor frustracija, ker Kiril ni bil pripravljen invazije označiti za to, kar je – za vojno. V papeževih besedah »Patriarh se vendar ne more spremeniti v Putinovega ministranta« je čutiti razočaranje in celo osuplost nad Kirilovim ravnanjem, je povedal Dolenc. Vendar pa papež, ki naredi vse, kar je v njegovi moči, da bi se vojna končala, ostaja znotraj tradicije vatikanske zunanje politike: ne obsoja voditeljev držav, še manj celotnega ljudstva. Hoče, da vsi kanali ostanejo odprti.

Dr. Bogdan Dolenc in dr. Simon Malmenval. FOTO: Marjan Pogačnik

Dr. Simon Malmenval, predavatelj na Teološki fakulteti, ki se je dr. Dolencu ob koncu pridružil pri odgovorih na vprašanja, je menil, da je treba upoštevati, da vojna, ki je tudi informacijska, še traja in da je dostop do informacij pomanjkljiv. Po njegovih besedah je vedno čas za dialog, a percepcija ruskih oblasti je bistveno drugačna od zahodnih predstav.