Odraščala sem med knjigami o konjih in med mnogimi potovanji do pašnikov, hipodromov in tekmovanj. A pravzaprav sem med svojimi sorodniki, ki so se stoletja ukvarjali s konjerejo in kovaštvom, predstavljala nekakšno belo liso. Konj, čeprav sem jih neizmerno občudovala, sem se namreč tudi kar precej bala, kajti imeli so velike zobe in močna kopita in bili so precej težji od suhljatega bitja, kakršna sem bila sama. Šele skupaj z očetom sem se jim upala približati in jih včasih celo pobožati – malo bolj od daleč, seveda. Moj oče nikoli v življenju ni poskusil konjskega mesa, kakor tudi nikoli nismo jedli zajcev, ki smo jih gojili zgolj »zaradi veselja otrok«. V tistih časih (in tudi kasneje) naša družina na lastni koži ni doživela, kakšen blagoslov in skrb je, ko je pri hiši konj, je pa oče pogosto pomagal ostarelim kmetom v okolici, tako da sem kot mestni otrok izkusila ne le vročico konjeniških tekmovanj, ampak tudi vožnjo na vozu in odganjanje muh s konjev. Imenitna dogodivščina zam...