Okoli 800 žena, med njimi so bile tudi številne redovnice, verne žene in dekleta, je od julija do oktobra 1949 v Ferdrengu prenašalo najhujše oblike poniževanja, pomanjkanja, nesmiselnega prisilnega dela …

Spomin na to dogajanje že od zore slovenske demokratizacije ohranjajo slovesnosti, pri katerih je bila spiritus movens nekdanja taboriščnica Lidija Drobnič. Letošnja slovesnost v nedeljo, 12. septembra, je bila prvič brez nje (umrla je januarja letos), a le fizično, saj je bila v duhu navzoča pri maši, darovani zanjo in za druge taboriščnice.

Vprašanje (ne)smiselnosti križa

Kočevski župnik Damjan Štih – z njim je somaševal tudi p. Franci Seničar – je skozi mašni nagovor prepletal misel o trpljenju in križu, ki je zaznamovala Božjo besedo 24. nedelje med letom: Izaijevo pripoved o preroku, ki se, ko oznanja Gospodovo voljo, ne upira trpljenju, in evangeljski odlomek, v katerem Jezus svojim učencem napove, da bo moral veliko pretrpeti, da ga bodo umoril in da bo po treh dneh vstal. Ali imamo tudi mi kot apostol Peter iz evangeljskega odlomka, takšno predstavo o Bogu, ki se vedno usmili svojih zvestih in jih poplača tako, da ne trpijo krivice v tem svetu, oz. da so krivice popravljene in krivičniki kaznovani?

Kočevski župnik Damjan Štih FOTO: Bogomir Štefanič

Prav na kraju, kakršen je Ferdreng, se vprašanje trpljenja in križa postavlja s posebno ostrino.

Prav na kraju, kakršen je Ferdreng, se namreč vprašanje trpljenja in križa postavlja s posebno ostrino. To je namreč kraj, kot je dejal kočevski župnik, ki je bil priča mnogim krivicam in trpljenju, že do 14. stoletja, ko so te kraje poselili Kočevarji in so se na tem skromnem koščku zemlje iz dneva v dan srečevali s težavami, s pomanjkanjem, s trdim delom; potem so bile tu še bolezni, nadloge, pa »vse, kar je prinesla zgodovina, vključno s tisto največjo tragedijo, ko so tukajšnji prebivalci morali zapustiti, pod ceno prodati svoje domove in oditi drugam. Vsaj nekateri so verjetno verjeli, da na bolje, a so plačali veliko ceno: ostali so za vedno brez svojim domov.«

V letih, ki so sledila, je po besedah ferdrenškega pridigarja prav ta kraj doživel enega največjih in najmanj razumljivih trpljenj: več sto žena in deklet je v suženjskih razmerah več mesecev tu postavljalo taborišče za kasnejše moške zapornike: »Lahko si samo predstavljamo hrepenenje po odrešenju žena, deklet, kasneje tudi mož in fantov, ki so v tej vasi in okolici, oropani vsakih pravic in dostojanstva opravljali težka in nesmiselna dela.«

Zgled Antona Drobniča

Danes so med nami le še redke žive priče tega trpljenja, a so mnoge njihove zgodbe vendarle izrečene in zapisane ter tako iztrgane pozabi. Župnik Štih je v mašnem nagovoru spomnil na enega takih spominskih zapisov, na knjigo Mož neuklonljivih ramen, pogovor literarnega zgodovinarja Franceta Pibernika z Antonom Drobničem, nekdanjim prvim generalnim državnim tožilcem samostojne Slovenije, v povojnem času pa političnim zapornikom. Del taboriščne kazni je Drobnič preživel na Kočevskem in tako v svoji pripovedi omenja tudi Ferdreng in bližnji Rajndol. In prav ta pripoved je bila za Damjana Štiha presenetljiva: »To, kar je tu doživel, namreč opisuje skoraj nekoliko hudomušno. Pravzaprav nikjer izrecno ne omenja oziroma ne poudarja, kako težko in nečloveško je bilo vse skupaj, ampak predvsem, kako je s svojo iznajdljivostjo uspel nekoliko olajšati svoj položaj in prinesti okrog svoje priganjače.«

Kristjan je kristjan, če vsak dan vzame svoj križ in hodi za svojim Gospodom.

Pri maši je pel zbor, sestavljen iz družinskih članov ene izmed ferdrenških taboriščnic Karoline (Dragice) Senica FOTO: Bogomir Štefanič

Prav v tej drži, v načinu, kako je znal gledati na hudo in nepravično trpljenje, ki ga je tu in drugod doživljal, se po Štihovih besedah kaže, da je bil Anton Drobnič in skupaj z njim še mnogi drugi, ki so preživljali povojni komunistični pekel na Kočevskem ali kje drugje, »kristjan ne le po imenu, ampak tudi z življenjem. Osvojil je namreč to, kar je Jezus v evangeliju učil apostola Petra, druge svoje učence in uči ne nazadnje vedno znova tudi slehernega izmed nas: kristjan, Jezusov učenec pred križem ne beži, križ ga ne uniči. Križ si vsak dan naloži na svoje rame in gre z njim skozi življenje. Čeprav ima svoje načrte in se jih upa uresničiti, se vendarle zna prilagoditi tudi Božji volji, ki se pogosto prikaže tudi v obliki križa. Križ pa bi ne bil križ, če bi bil lahek, če bi bil smiseln, če bi ga zlahka razkrinkali in razumeli njegov pomen oziroma namen. Križ je v resnici pravi križ, če je težak in na videz nesmiseln. In kristjan je kristjan, če vsak dan vzame svoj križ in hodi za svojim Gospodom. Ker Gospodu zaupa, ker ima Gospoda rad, ker vedno znova doživlja, da po križu prihaja odrešenje in s tem tudi svoboden in če hočete hudomušen pogled na prehojeno pot in križe, ki smo jih na tej poti že prenesli.«

Dogodek, ki je spremenil življenjski tok mnogim

Dr. Peter Jambrek FOTO: Bogomir Štefanič

Po maši je zbrane nagovoril dr. Peter Jambrek, sin ferdrenške taboriščnice Rajke Cotič Jambrek, urednik in soavtor zbornika Ženska taborišča o ženskih kazenskih taboriščih za prisilno delo v letih 1949–1950. Njegova mama bi bila danes stara 101. leto, poleti 1949 ob aretaciji jih je torej imela 29. Kazen na prisilno delo je bila dogodek, ki je surovo zarezal in povsem spremenil življenjski tok ne le žensk, ki so pristale v Ferdrengu, temveč bistveno širšega družinskega kroga ljudi, je bilo eno izmed sporočil Jambrekovega nagovora, v katerem je poudaril pomen spominjanja.