Papeška švicarska garda je včeraj v najožjem krogu počastila spomin na 147 gardistov, ki so izgubili življenje 6. maja leta 1527 med ropanjem Rima. Na pokojne so se spomnili med sinočnjim slovesnim bogoslužjem, ki mu je sledilo polaganje venca. Na ta dan tradicionalno prisežejo tudi novi rekruti, vendar je letos zaradi epidemije koronavirusa njihova slovesna prisega preložena na 4. oktober.

Gardisti so spominsko bogoslužje obhajali v cerkvi nemškega kolegija Campo Santo Teutonico, ki ima zanje poseben pomen: v eni od stranskih kapel počivajo posmrtni ostanki padlih gardistov. Maja 1527 je okoli 22.000 španskih in nemških vojakov osvojilo in oropalo Rim. 42 švicarskim gardistom je takrat uspelo papeža Klemena VII. spraviti na varno v Angelski grad.

Luigi Roberto Cona z vatikanskega državnega tajništva je v nagovoru med sveto mašo spomnil na pomen žrtev v krščanskem smislu. Od mučeniških smrti prvih kristjanov, ki so bili umorjeni v bližnjem Neronovem cirkusu, prek padlih gardistov med ropanjem Rima (»Sacco di Roma«) in rešitve tedanjega papeža Klemena VII. do vsakdanjih žrtev, ki si prizadevajo za bližnjega, je vedno zraslo nekaj velikega. Odpovedovanje, samozanikanje in darovanje pa so mogoči le iz vere v nekaj, ki je večje od tistega, čemur se odpovedujemo.

Gardisti so venec včeraj položili na »Trgu rimskih protomučencev« (Piazza dei Protomartiri Romani): na tem kraju med nemškim kolegijem in baziliko sv. Petra je v dobi antike stal obelisk Neronovega cirkusa, v katerem je med drugim umrl apostol Peter. V kratkem nagovoru v treh jezikih je poveljnik švicarske garde Christoph Graf spomnil na izredne okoliščine letošnjega spominskega dne. Utvara sodobne družbe, da bo takšno epidemijo zlahka preživela, se je razblinila. Njene žrtve pa so bili predvsem bolni in ostareli ljudje.

Ob koncu slovesnosti so navzoči gardisti prejeli odlikovanja za dolgoletne zasluge za Sveti sedež. Novi gardisti, ki bodo slovesno prisegli oktobra, se slovesnosti niso udeležili v polnem številu, temveč so nanjo poslali po enega predstavnika, ki je zastopal njihov deželni jezik.