Kajetan Čop je slovenski lutkar, rojen v Slovenj Gradcu. Magistriral je na katedri alternativne in lutkovne scenografije ter na katedri avtorskega gledališča na DAMU v Pragi. Ima tudi svojo gledališko skupino Burekteater, ki deluje že leta.

Lutka je lahko prekrasen umetniški izdelek, lahko pa je tudi navadna cunja, a v pravih rokah oživi in začara gledalca.

»Lutkarji ga imamo vsakič, ko nekoga razveselimo z lutko«

Ljubezen do igrivosti in posledično lutk je podedoval od dedka Pepija. V otroštvu je veliko časa preživel z njim in babico Faniko. »Dedek je s pipcem izdeloval različne figurice in predmete iz lesa ter me z njimi potem zabaval. Bilo je pravljično, čarobno ter zabavno,« pravi Kajetan. Ko nastopa za otroke in ne odrasle, je vsekakor razlika v vsebini, v odnosu do gledalca pa nikakor ne. »Svetovni dan je lepa gesta, « je še dodal. 

»Lutke so zame stik z otroštvom in stik z duhovnim svetom.« FOTO: osebni arhiv

Lutke mu pomenijo veliko

»Zame so stik z otroštvom in stik z duhovnim svetom, saj so bile v zgodovini prvotno uporabljene kot komunikacija med človekom in bogovi.« Ko je na odru, vedno pozabi na zunanji svet, ne pa na gledalca v dvorani. »Lutka postane del mene.« 

Lutka postane del mene.

Skozi lutko izraža, kar želi

Nanje gleda z ljubeznijo, »ker je z njimi vse mogoče,« pravi. »Lutka je lahko prekrasen umetniški izdelek, lahko pa je tudi navadna cunja, a v pravih rokah oživi in začara gledalca.« Lutkar mora znati približati gledalcu čarobnost lutke. »Mora znati začutiti gledalca tako, kot začuti lutko.« Velikokrat lutko izdela tudi sam.