Na njej so namesto poslancev, ki so le ob koncu za kratko primaknili svoj lonček k razpravi (mag. Dejan Kaloh iz SDS, Aleksander Reberšek iz NSi, Aleksander Prosen Kralj iz Svobode in dr. Tatjana Greif iz Levice), o predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja spregovorili vabljeni strokovnjaki, ki so skušali na obravnavano problematiko pogledati z različnih zornih kotov.

Razpravljavci, ki večinsko nasprotujejo predlaganemu zakonu, so največkrat izpostavljali pomen paliativne oskrbe, ki bi ji bilo treba dati prednost pred evtanazijo, predstavniki zdravniške stroke pa so v en glas opozarjali o nesprejemljivosti sodelovanja zdravnikov in medicinskega osebja pri samomoru s pomočjo, saj da je to v nasprotju z zdravniško etiko.

Nekaj razpravljavcev, zlasti filozofov, se je obregnilo ob naslovni pojem »svetosti življenja«, češ da gre za verski pojem, ki bi ga bilo po njihovem smiselneje nadomestiti z »nedotakljivostjo življenja«. Zlasti pa je bil večkrat slišan poudarek o nujnosti strokovne razprave o zakonski materiji pred javno razpravo o evtanaziji, odvetnik Urban Vrtačnik je predlagal tudi ustanovitev strokovne komisije.

V nadaljevanju izpostavljamo nekaj stališč na seji sodelujočih razpravljavcev.

Dr. Gabriel Kavčič. FOTO: Siniša Kanižaj

Dr. Gabriel Kavčič, moralni teolog in tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference:

Nedavno me je novinar povprašal o mojem mnenju glede predloga zakona, ki je že vložen v postopek v tem hramu demokracije. Svoje občečloveške argumente sem predstavil, nato pa dobil pronicljivo podvprašanje novinarja: 'Evtanaziji torej nasprotujete z laičnimi in ne teološkimi argumenti?' Moj odgovor je bil na dlani: prvi argument mora biti vedno razumski, šele nato lahko dodam tudi teološke oziroma verske argumente za tiste, ki so nanje pripravljeni pristati.

Pri govoru o dostojanstvu človeškega življenja resnično ne gre v prvi vrsti za verske argumente. Gre zlasti za zdravorazumski razmislek, ki se sproža ob poznavanju naše zgodovine, ki temelji tudi na minimalnem biološkem znanju in na pozornem pogledu v prihodnost. Namreč: osnovno znanje biologije, denimo, nas uči, da je človek čisto pravi človek že od prvega trenutka po združitvi spolnih celic. Gre sicer za hudo ranljivega človeka, vendar ima v sebi ves potencial. Torej to ni potencialni človek, neka stvar, ki bo enkrat v prihodnosti, ko zakonodaja to določi, šele postala človek, temveč gre za človeka s potencialom, četudi državna zakonodaja to opredeljuje drugače.

Na drugi strani nas velika ranljivost zaznamuje tudi na koncu naših življenj, saj se boleznim, staranju, pešanju, onemoglosti niti skozi najsrečnejše življenje na tem svetu ne moremo izogniti. Ob tem se nam seveda povsem človeško poraja vprašanje, kakšen potencial pa ima tak človek na koncu življenja. Pri obravnavanju teh vprašanj, torej tudi perečega glede asistiranega samomora, moramo biti skrajno previdni. Človeških življenj, rojenih in nerojenih, je namreč mnogo, imajo pa, kot pravi Ustava, skupni imenovalec – nedotakljivost. Spremembe na teh področjih so zato izjemno delikatne, saj ko enkrat popustimo pri enem primeru teh mnogih življenj, to lahko hitro zavzame še katero drugo življenje.

Skrbi me, da bodo bolni, slabotni in ranljivi ljudje obremenjeni z mislijo, da jim je na voljo hitra rešitev občutka odvečnosti in z zdravljenjem povezanih stroškov.

Rad bi torej s povsem zdravorazumskimi argumenti poudaril, da se morda na prvi pogled res zdi, da z uvajanjem samomora s pomočjo, ki mu bo nedvomno prej ali slej sledilo uvajanje evtanazije, zakonodajalec dreza v veliko širšo paleto dejavnikov, kot pa je zgolj to, da damo ljudem možnost t. i. absolutne avtonomije, samoodločbe o končanju svojega življenja, podprte od države. Razmišljati bo treba širše. Ponujanje take možnosti ob slabem stanju, v katerem je slovensko javno zdravstvo, zveni nekoliko cinično. Ponujanje samomora s pomočjo ob okornem sistemu skrbi za starejše je nekoliko čuden ukrep, ki bo starejšim ponudil možnost, da se sami umaknejo.

Skrbi me, da bodo bolni, slabotni in ranljivi ljudje obremenjeni z mislijo, da jim je na voljo hitra rešitev občutka odvečnosti in z zdravljenjem povezanih stroškov. To je zelo težko dokazljiv faktor, ki pa vsekakor ni skladen z našo ustavno zapovedano skrbjo za nedotakljivost človeškega življenja. Za katoličane in vse večje verske skupnosti pri nas velja, da je samomor s pomočjo nesprejemljiv, smo namreč oskrbniki in ne lastniki življenja, ki nam ga je Bog zaupal, in z njim – niti z življenji drugih – ne razpolagamo. To pa je svetost življenja.

Slovenija v času pomanjkanja upanja v prihodnost in vse večje osamljenosti sodržavljanov potrebuje več medsebojne pozornosti. Pomoč pri samomoru naj zamenja pripravljenost na vsestransko pomoč življenju. Vsakega človeka namreč spremlja strah pred trpljenjem, zlasti ob koncu življenja, vendar odgovor na ta strah ali na trpljenje bolnih in ostarelih ne more biti uvajanje možnosti samomora, temveč pospeševanje družbene solidarnosti in hitrejši razvoj paliativne medicine.

Kar se tiče Katoliške cerkve, je zadeva zato jasna: ne gre za prazne besede ali teoretiziranje o zaščiti nedotakljivosti ali svetosti človeškega življenja, temveč gre za dejavno sodelovanje v izboljšanju naše družbe in gradnji skupnega dobrega, ko gre za pomoč najbolj ranljivim.

Mag. Leon Novak. FOTO: Jože Potrpin

Mag. Leon Novak, škof Evangeličanske cerkve AV v RS:

S to temo smo se ukvarjale verske skupnosti, ki delujemo v Sloveniji, in sprejele tudi skupno stališče, ki še ni bilo javno predstavljeno. Zakonsko uvajanje možnosti samomora s pomočjo bi pomenilo posredno spodbudo bolnikom h končanju lastnega življenja, kar kot verske skupnosti kategorično zavračamo. To je za nas etično nesprejemljiv ukrep pomoči neozdravljivo bolnim v naši družbi. Prizadevati si moramo, da se neozdravljivo bolni ne bi čutili v breme družbi in nekoristne ter da bi se vsi zavedali vrednosti in dostojanstva vsakega, tudi ranljivega življenja.

Zakonsko uvajanje možnosti samomora s pomočjo bi pomenilo posredno spodbudo bolnikom h končanju lastnega življenja, kar kot verske skupnosti kategorično zavračamo.

Družbena sredstva je zato treba vlagati v celosten pogled na človeka in v razvoj paliativne oskrbe. Treba je storiti vse, da bi bila vrednota človeškega življenja, ki je dar Stvarnika, v naši družbi vedno bolj spoštovana in negovana. Predlog Zakona o prostovoljnem končanju življenja je po našem mnenju popolno nasprotje temu prizadevanju, zato ga je treba nemudoma umakniti iz parlamentarnega postopka, začeti strateško, premišljeno in široko razpravo o teh temah ter iskati trajne, človekoljubne in dostojne odgovore na vprašanje človekovega trpljenja.

Nevres Mustafić. FOTO: FB Muslimanski kulturni center Ljubljana

Nevres Mustafić, imam Muslimanskega kulturnega centra Ljubljana:

Evtanazija je v islamu prepovedana. Aktivna evtanazija je način umora, kar je v islamu prepovedano. Dovoljeno je ustaviti zdravljenje osebe, za katero zdravniki ocenijo, da ni upanja za njeno ozdravitev, vključujoč izklapljanje aparatov za umetno dihanje in umetno ohranjanje krvnega obtoka. Prenehanje zdravljenja, t. i. pasivna evtanazija, se v tem primeru ne obravnava kot umor. Skladno z islamskim naukom samo vzvišenemu Bogu pripada pravica dajanja in odvzemanja življenja. Dajanje velikih odmerkov zdravil bolniku z neozdravljivo boleznijo, da bi se ubil, je po islamskem nauku prepovedano. Motiv, zaradi katerega se to dela, je milost do bolnika in lajšanje bolečine, a to ne vpliva na prepoved tega akta, ker ne more biti nihče bolj milosten od vzvišenega Boga, ki je daroval življenje človeku in ga bo vzel, ko pride čas.

prof. dr. Matjaž Zwitter. FOTO: Tatjana Splichal

Prof. dr. Matjaž Zwitter, Medicinska fakulteta Univerze v Mariboru:

Večkrat smo slišali, da zakon nikomur ničesar ne jemlje in da samo nekaterim daje. To ne drži. Na strani jemanja na vse, ki so hudo bolni, invalidi ali preprosto starostniki, danes gledamo kot na pogumne in spoštovanja vredne. Če bo zakon sprejet, se bo počasi, toda nezadržno, kar se vidi v vseh državah z uzakonjeno evtanazijo, pogled na te skupine ljudi spremenil. V očeh mnogih bodo postali sebičneži, ki se nočejo umakniti, ki trošijo javna sredstva, ki bremenijo svojce … S tem se njihov ugled in položaj v družbi bistveno poslabša. Mnogi bodo pod takšnim družbenim ali družinskim pritiskom tudi popustili in se odločili za t. i. prostovoljno končanje življenja. Tem ljudem, ki si sicer intimno ne želijo umreti, bo zakon vzel veliko – dostojanstvo – in jih napeljal na to, naj vendarle zapustijo ta svet.

Da zakon samo daje? Daje, toda ne samo dobro, temveč tudi smrt. Smrt mladim, ki se bodo odločili za smrt, denimo nek paraplegik, ki je doživel akutno poškodbo, ali mnogi mladi, ki so obupani in ne najdejo smisla življenja, bodo ubrali to pot in izbrali smrt.

Da zakon samo daje? Daje, toda ne samo dobro, temveč tudi smrt. Smrt mladim, ki se bodo odločili za smrt, denimo nek paraplegik, ki je doživel akutno poškodbo, ali mnogi mladi, ki so obupani in ne najdejo smisla življenja, bodo ubrali to pot in izbrali smrt.

Druga zelo problematična stran tega zakona so kriteriji, jasno zapisani v 6. členu. Edina izjema, ko ne velja subjektivna izjava osebe, da neznosno trpi, so ljudje, ki trpijo zgolj zaradi akutne duševne motnje. Beseda 'zgolj' pomeni, da če imajo akutno duševno motnjo zaradi neke telesne bolezni, so še vedno kandidati za usmrtitev. Pri vseh ostalih pa se bomo morali opreti na njihovo osebno pričevanje, da on ali ona neznosno trpi, in mu zakon daje to pravico. Zakon ne postavlja nikjer nobene dodatne varovalke ali filtra, da bi po splošnem mnenju neupravičene zahteve lahko odstranil.

Tretja stvar pa je vloga zdravništva. Ne razumem, zakaj nas sploh vlečejo v ta zakon. Edina vloga, ki jo ima zdravnik, je vloga psihiatra v 6. členu, ko mora potrditi, da ne gre zgolj za akutno duševno motnjo, in v enem od poznejših členov, da bo psihiater ocenil, ali je oseba sposobna razumne presoje. V vsem ostalem pa ne potrebujejo zdravnikov. Če tako mislijo, naj naredijo zakon brez zdravnikov. Za usmrtitev človeka ni potrebno medicinsko znanje. Zaradi mene lahko Državni zbor sprejme zakon in se potem postavi samopostrežne avtomate, v katere se namesti kapsule s ciankalijem. In bo nekdo s pravo kodo, ki jo bo vtipkal, dobil tisto kapsulo, jo stisnil med zobe in bo konec. Za ubiti človeka ni potreben nek silen postopek. Ta zakonsko predviden, da bo ob pacientu zdravnik sedel in čakal nekaj ur do njegove smrti, je nesmiseln in tudi nedostojen, kajti če se že tako sklicujejo na intimnost, domače okolje, v katerem je treba izpeljati slovo, zdravnik tja ne sodi. Naj bo potem kot v Avstriji, kjer pacient dobi recept, potem pa se sam odloči, kako in kaj.

Prof. dr. Alojz Ihan. FOTO: Tatjana Splichal

Prof. dr. Alojz Ihan, Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani:

Kot zdravnik sem zlasti naučen in vajen sprejemati realnost človeškega življenja, ena realnost so bolezni, kot zdravniki pa se zavedamo, da imajo naše intervencije svoje meje; druga realnost pa je, da v Sloveniji ljudje delajo samomore, 400 letno, večinoma so to moški, starejši od 65 let, ki se obešajo, utapljajo, zastrupljajo in iščejo tudi še bolj travmatične načine. To gotovo ni slovo od življenja, ki bi ga privoščil možaku med 65 in 70 leti. To je tudi realnost, ki seveda ni medicinsko vprašanje, ampak nekaj, kar mora premisliti celotna družba.

In ko gre za zakon o končanju življenja, sem pričakoval, da bo bolj pisan z mislijo na teh 400 rojakov, ki domala vsak dan delajo samomore, ker je to naš resnični problem. Težavo tega zakona vidim v tem, da ne vidi tega najbolj očitnega problema, ki se ga vsi skušamo izogniti in nanj ne misliti; ampak se ukvarja s strahovi javnosti pred bolečim umiranjem, ki je bistveno manjši problem od težav teh 400 ljudi. Spregledali smo, da vse v življenju potrebuje svoj čas. Za začetek bi bilo veliko bolj empatično oblikovati zakon za pomoč ljudem, ki vsak dan delajo samomore in bi to želeli brez vrvi, strupov ali železniških tirov. V Avstriji pač obstaja postopek in človek dobi smrtonosen pripravek, če zadovolji nekim kriterijem, in to nima zveze z medicino. V Švici gre lahko v ustanovo, ki mu nastavi infuzijo, in tudi v okviru društva Srebrna nit bi lahko glede na potrebe, ki jih ocenjujejo, da jih imamo Slovenci v tej smeri, organizirali eno ali drugo brez velike logistike, z nekaj angažiranimi zdravstvenimi delavci, lahko upokojenimi. In bi potem videli, v kaj bi se ta dejavnost razvila.

V življenju velja pravilo postopnosti, času je treba pustiti čas. Hospic se je razvijal iz povsem majhnih začetkov in potem je šele življenje pokazalo, v kako veliki meri ga v resnici potrebujemo. Zdaj vemo, da bi ga potrebovali veliko več, kot smo ga dopustili. Podobno je tudi paliativa začela s silno drobno dejavnostjo in se potem razširjala. V nasprotju s tem pa je zakonski predlog zastavljen z ogromno pretiravanja: za delo, ki bi ga lahko opravila ena ambulanta in ena ekipa, zakon predlaga angažiranje in izobraževanje 1000 družinskih zdravnikov. Zakon močno pretirava tudi, ker predlaga umestitev postopka ne samo v domače okolje, temveč tudi v bolnišnice in domove za starejše občane. Zakon iz cilja, ki bi zadeval le nekaj 10 ljudi letno, naredi ogromen angažma, ki ni le neracionalen, temveč je tudi njegova izvedba vprašljiva. Če želiš nekaj 10 ljudem strokovno pomagati, je bolje imeti eno ekipo, ki je tega vajena, kot pa to razpršiti po vsej državi, angažirati vse mogoče zdravnike, ki bi to prakticirali enkrat na tri leta, pa bi se vseeno morali vsega tega naučiti. Ker mi na fakulteti evtanazije ne učimo in je nikoli nismo.

Zlasti pa je skrajno vprašljivo, da bi ta postopek prišel v zdravstvene ustanove, v katerih se mora človek počutiti popolnoma zaščiten in varen.

Najbolj pa je neprimerno zaradi načela nepostopnosti, da je poleg asistiranega samomora takoj predlagana tudi evtanazija. To pa je velika razlika, eno zahteva samo jasno gesto storilca samomora, evtanazija pa je dejanje, ki ga opravi drug človek, kar skriva svoje nevarnosti. Ko je evtanazija enkrat sprejeta kot pravno dejanje, lahko z malenkostnimi dopolnitvami, ki jih javnost zunaj parlamenta komaj opazi, doživi razvoj v vse mogoče smeri. Iz evtanazije, za katero je v času izvedbe potrebna eksplicitno izražena volja in zmožnost presoje, to je trenutna dikcija našega zakona, se hitro spremeni v evtanazijo, za katero velja možnost vnaprejšnje izbire, ali predajo odločanje o evtanaziji bolnikovim zastopnikom.

Zato je ogromna razlika med evtanazijo in asistenco pri samomoru, ki se z dopolnitvami zakona težko razvije v tako nepredvidljive pravne situacije, kot lahko in praviloma sledijo zakonski uveljavitvi evtanazije. Asistenca pri samomoru je zgolj tehnološka pomoč za lažjo izvršitev samomora. Evtanazija pa je prestop rubikona, ko je usmrtitev prepuščena drugemu človeku in pravnemu postopku, zato uveljavitvi evtanazije sledi vrsta dopolnilnih pravic in izboljšav, ki se vedno bolj odmikajo od zahteve po zavestni in razsodni odločitvi v času izvršitve evtanazije.

Ob tem velja upoštevati, da se v primeru sprejete evtanazije javnost v prihodnje ne bo več ukvarjala s tem zakonom. Potencialni družbeni domet uzakonitve evtanazije je veliko večji od dometa dekriminalizacije pomoči pri samomoru, za katerega se tudi ob prostem dostopu do samomorilnih sredstev odloči razmeroma majhno število ljudi, saj sta naravni nagon in želja po življenju večinoma močnejša od človekovih miselnih predstav takrat, ko je treba to narediti. Zato ne glede na svoje prepričanje razmeroma malo ljudi v praksi naredi gesto za svoj izklop, pa čeprav je to samo dotik stikala. Tudi če imajo ljudje dostop do vseh samomorilnih sredstev, nekateri poklici – zdravniki, lovci, vojaki … – jih imamo, je v teh poklicih samo dvakrat več samomorov.

Ta naravni gon, ki preprečuje, da bi izvršil dejstvo, je vendarle tako močen, da pri asistenci za samomor ne obstaja možnost velikega razširjenja. Medtem ko ima evtanazija ogromen družbeni potencial, saj lahko usmrtitev, predana v roke drugega človeka, in tudi odločanje o izvedbi z nekaj zakonskimi dopolnitvami postane rutinski pravniški postopek, ki ob določeni družbeni klimi dobi zelo velike dimenzije.

Zlasti pa je skrajno vprašljivo, da bi ta postopek prišel v zdravstvene ustanove, v katerih se mora človek počutiti popolnoma zaščiten in varen. Po drugi strani v bolnišnicah ljudje neprestano umirajo in javnost umiranja v bolnišnicah ne bi več opazila. Če se začnejo postopki evtanazije določenih skupin, postane ravno s tem, ko bi se to dogajalo v zdravstvenih ustanovah, nekaj normalnega. In te normalnosti si ne želimo, vsekakor pa ne zdravstveni delavci.

Peter Tomažič. FOTO: Siniša Kanižaj

Peter Tomažič, generalni tajnik Slovenske karitas:

Na ta zakon smo se odzvali 20. junija, ko smo vsem poslanskim skupinam poslali svoje mnenje in opozorili na stvari, ki se nam zdijo kritične. Smo organizacija, ki se ukvarja s pomočjo ljudem v stiski in pri svojem delu se letno srečujemo s 36.000 starejšimi, bolnimi, onemoglimi, ki so običajno priklenjeni na svoj dom. Imamo sliko ljudi, s katerimi smo v stiku. Bistveno v naši družbi se nam zdi, da smo naravnani k solidarnosti in stremljenju za dvig kakovosti življenja. Tak predlog zakona naše vrednote usmerja nekam drugam in ob stanju, ki ga imamo, se bojimo, da bo ta zakon predvsem inštrument, po katerem bodo zaradi socialne bolečine kot posledice nezadostne skrbi države in družbe posegali zlasti bolni, težje ovirani in starejši, ki bodo imeli občutek, da so odvečni, socialno izključeni in osamljeni v svojih omejitvah, in zlasti revni. To je naša bojazen, lahko je neutemeljena, toda glede na okoliščine, ki jih doživljamo, in ob pomanjkanju vse oskrbe je vsaj delno utemeljena.

Z dolgoletno izkušnjo naših sodelavcev lahko rečem, da je, kadar ljudje rečejo, da bi želeli končati življenje, to največkrat glasen klic po ustrezni pomoči in človeški bližini. Ta odgovor ljudje največkrat potrebujejo. Socialno bolečino velikokrat zanemarjamo, je pa zelo resen problem. Dolgotrajna paliativna oskrba in tudi preprosta bližina svojcev lahko odgovorita na to. Tudi svojci si želijo pomagati svojim starejšim, a je treba pomagati tudi njim, da bodo to lahko naredili. In človeško življenje ni le fizično, sprava, ki jo ljudje doživijo na koncu, in še mnoge druge stvari so izjemno pomembne in odtehtajo tudi bolečino.

Ta predlog zakona skuša uzakoniti in družbeno uveljaviti državno izvajanje samomora ali evtanazije za bolne, starejše in različno trajno ovirane na podlagi osebne odločitve o življenju ali smrti v vsakem trenutku po osebni presoji posameznika. To je zelo velik vrednostni preobrat v naši družbi. Tudi tisti, ki ga podpirajo, bi morali imeti ob tem predlogu zakona vsaj nekaj resnih pomislekov. 6. člen res neomajno odpira polje upravičenosti in državne pomoči pri samomoru in si to izvedbo zamišlja brez čakalnih vrst, zelo hitro in pospešeno, kar je vprašljivo z vidika problemov z duševnim zdravjem. Način izvajanja naj bi bil dostopen v vseh bolnišnicah in celotni javni mreži inštitucionalnega varstva – to je zelo samopromocijski način izvajanja, ki so se mu Avstrijci izognili, in že kar pasivno nagovarja ranljive skupine k samoodstranitvi. To zagotovo ni dobra pot.

Na Karitas vsak samomor brez ali s pomočjo in evtanazijo jemljemo zlasti kot poraz družbe, države, zdravstva in socialnega varstva v humanosti in sposobnosti aktivne solidarnosti.

To je tudi nazorski pritisk na zdravstveno osebje, na javne inštitucije, na vse zasebne izvajalce inštitucionalnega varstva v javni mreži. Tudi na vse, ki izvajamo domsko oskrbo, saj je naše poslanstvo povsem drugačno. To je tudi pritisk na paciente v takih inštitucijah, ki se s tem prisilno srečujejo. Predlog vpeljuje izvajanje svoboščine v vsej javni mreži, kar je v nasprotju s temeljno držo zdravstvenih in socialnih delavcev, ki ohranjajo življenje in zvišujejo kakovost življenja. Tak pristop in predlagan zakon tudi razvrednoti delo zdravstvenih in socialnih delavcev na področju duševnega zdravja. Posledice vsakega samomora na okolico so izjemno velike, to jasno opredeljuje tudi psihiatrična stroka. Tudi družbene in ekonomske posledice spreminjanja vrednostnega sistema solidarnosti v gospodinjstvih bodo velike in se bodo prej ali slej poznale.

Na Karitas vsak samomor brez ali s pomočjo in evtanazijo jemljemo zlasti kot poraz družbe, države, zdravstva in socialnega varstva v humanosti in sposobnosti aktivne solidarnosti. Kadar vsi v sistemu dobro delujejo – zdravstvo, asistenca, dolgotrajna in paliativna oskrba, podprta solidarnost v gospodinjstvih, medgeneracijska solidarnost –, je tovrstnih nagibov po prekinitvi življenja zelo malo. Seveda nimamo odgovora na vse in veliko je izjem, ki jih ne moremo rešiti z zakoni, s predpisi ali pravili, večino stvari pa lahko rešimo s pravilnim pristopom. Smo moderna in bogata država in lahko tudi starejšim in vsem, ki so prikrajšani za polno mobilnost ali imajo druge omejitve, zagotovimo dostojanstvo in bistveno dvignemo kakovost njihovega življenja na dostojno raven.

Predlog zakona pa ima eno pozitivno noto: veliko resneje smo se začeli pogovarjati o paliativni oskrbi. Večina ljudi Zakona o pacientovih pravicah sploh ne pozna. Tudi nepotrebno podaljšanje življenja in mučenje z njim je enako sporno in Zakon o pacientovih pravicah omogoča razrešiti marsikaj od tega. Včasih vztrajamo in za vsako ceno podaljšujemo življenje in potem sami ustvarimo nepotrebno trpljenje, tudi o tem – o naravnem zaključku življenja – se je treba pogovarjati. Seveda pa naj tu najprej spregovorijo stroke, pred neko splošno debato.