Papež Benedikt XVI. se je minuli petek popoldan pridružil udeležencem 7. svetovnega srečanja družin v Milanu. Pred milansko stolnico se je najprej srečal s prebivalci mesta. Sveti oče je vsem zbranim dejal, kako simbol njihovega mesta, veličastna stolnica, vabi k dvigovanju pogleda navzgor, proti Bogu, kar že od nekdaj zaznamuje Milano, ki je križišče narodov in kultur. Mesto je tudi danes poklicano odkrivati svojo vlogo in biti 'znanilec razvoja in miru za celo Italijo'. Papež je posebej izpostavil pomen solidarnosti in se zahvalil za vse, kar milanska nadškofija stori za družine, ki jih je prizadela finančna kriza, ter za vse, kar je skupaj s civilno družbo storila za prizadete v nedavnem potresu.

V petek zvečer se je Benedikt XVI. udeležil koncerta v milanski operni hiši Scala, kjer je skupaj z uradnimi delegacijami 7. svetovnega srečanja družin prisluhnil Beethovnovi Deveti simfoniji. Svoj nagovoru po koncertu je papež posvetil Ludwigu van Beethovnu in odigrani skladbi, ki po besedah svetega očeta izraža željo, da bi bila pot človeštva zaznamovana z ljubeznijo - vabilo, ki je namenjeno vsem, onkraj vsake pregrade in vsakega prepričanja.

Na petkovem koncertu so se zbrali predstavniki skoraj vseh narodov sveta. Kulturni dogodek je bil predviden kot praznovanje, vendar pa je nanj padla senca potresa, ki je številnim prebivalcem Italije prinesel mnogo trpljenja. Benedikt XVI. je poudaril, da je Bog vedno sredi našega trpljenja, da trpi z nami in za nas. Bog je ustvaril ljudi, ki so zmožni deliti trpljenje z drugimi in ga preoblikovati v ljubezen. In k temu je po papeževih besedah klical tudi petkov koncert.

Drugi dan svojega obiska v Milanu je sveti oče pričel z dopoldansko molitveno uro v milanski stolnici, pri kateri so se mu pridružili duhovniki, semeniščniki in posvečene osebe. Papež je zbranim spregovoril o pomenu bogoslužne molitve, ki predstavlja temeljno nalogo posvečene službe v Cerkvi. Duhovništvo je po besedah svetega očeta dragocen dar, duhovniki pa se morajo povezati s Kristusom v odkrivanju Očetove volje in v darovanju sebe za čredo, ki jim je zaupana. Cilj delovanja slehernega duhovnika je namreč voditi vernike v povezanost z Gospodom in spodbujati rast cerkvenega občestva za zveličanje sveta.

Molitveni uri je sledilo srečanje z birmanci, s katerimi je papež opoldne molil tudi angelovo češčenje. Na stadionu San Siro v Milanu se je zbralo okoli 80.000 mladih, ki jih papež Benedikt XVI. tisti dan označil za 'glavne igralce na tem slavnem nogometnem stadionu'. Sveti oče je birmancem spregovoril o poti, ki so jo prehodili do prejema zakramenta svete birme ter jih spomnil na veliko vrednost krsta, ki je prvi od zakramentov, ki so ga prejeli. Zakrament birme pa krst potrdi. Pri njem verniki prejmemo darove Svetega Duha, čudovite stvarnosti, ki nam omogočajo, da se oblikujemo kot kristjani, da živimo evangelij in da smo dejavni člani skupnosti. Papež je mlade povabil k zvestemu udeleževanju nedeljske svete maše, pa tudi k zakramentu svete spovedi. Spodbudil jih je, naj obiskujejo oratorije v svojih župnijah in naj bodo poslušni svojim staršem, ob koncu pa je italijanskim birmancem zagotovil, da svetost ni rezervirana le za nekaj izvoljenih, temveč je odprta za vse.

V soboto popoldne se je sveti oče na sedežu milanske nadškofije sestal s predstavniki krajevnih oblasti. V nagovoru zbranim je kot vzor dobrega upravitelja postavil sv. Ambroža, velikega milanskega škofa iz 4. stoletja, ki je bil pred izvolitvijo za škofa državni namestnik severnoitalijanskih pokrajin Ligurije in Emilije s sedežem v Milanu. Sv. Ambrož je kot najvišjo javno krepost izpostavil pravičnost, saj se nanaša na dobro celotne skupnosti. Pravičnost mora spremljati ljubezen do svobode, da lahko vsi predlagajo svoj pogled na skupno življenje, vedno v spoštovanju do drugega in v okviru zakonov, ki zagotavljajo dobro vseh.

Benedikt XVI. je nato poudaril, da morata zakonodaja in delovanje državnih ustanov še posebej služiti družini. Država je namreč namenjena služenju in varovanju oseb ter njihove blaginje v njenih številnih vidikih. Prvi od teh je pravica do življenja, ki se je ne sme nikoli namensko zatirati. Po papeževih beseda je država poklicana, da družini prizna lastno istovetnost, ki je utemeljena na zakonski zvezi in odprta za življenje, podpirati pa mora tudi svobodo do vzgoje in izobraževanja za skupno dobro celotne družbe.