Foto: Tatjana Splichal

Spodbujajmo drug drugega v priporočanju k blaženemu škofu Antonu Martinu Slomšku, vabi postulator, upokojeni nadškof Marjan Turnšek ob 20. obletnici Slomškove beatifikacije. Posebej priporoča obisk Slomškovega groba. »Biti v bližini posmrtnih ostankov relikvij svetnikov je nekaj več; kot je nekaj več biti v cerkvi, kjer je Najsvetejše. Tam je Kristus telesno navzoč. Človek potrebuje telesno navzočnost. Ko je človek v telesni bližini stvari, deluje drugače. To je ostanek telesa, v katerem je Bog deloval, ko je človek še živel na zemlji. Če je lahko deloval takrat, potem lahko deluje tudi danes,« je prepričan nadškof Turnšek. Z njim smo se pogovarjali o tem, kako Slomškova beatifikacija odmeva po 20 letih, in o tem, kaj na ima Slomšek povedati zdaj. Celoten pogovor si preberite v novi številki Družine.

Kako Slomšek odmeva po 20 letih beatifikacije med ljudmi?

Na to vprašanje je težko odgovoriti, saj nimamo narejene nobene raziskave, ki bi to res raziskala. Po drugih kazalcih pa lahko rečemo, da je beatifikacija poživila zavest o Slomšku. Vsaj nekaj let je bil bolj živo navzoč. Po dvajsetih letih opažamo, da je morda javna zavest o Slomšku, pa tudi živost, da bi se k njemu zatekali, nekoliko upadla. Po drugi strani pa se je molitev za njegovo kanonizacijo povečala. Tudi na grobu v Mariboru se veliko dogaja. Grob je ostal »živ«. Ljudje množično prihajajo. Ob njem so molitvene ure in druge oblike molitve (devetdnevnice, mesečna srečanja), skratka na teh mestih, kjer je Slomšek bil in deloval, je zavest in dogajanje v povezavi s Slomškom po beatifikaciji bolj živa.

Priprošnja k Slomšku pa ni tako množična, kot bi si želeli. Pa to ni pojav, ki ga zasledimo le ob Slomšku, ampak je to značilnost slovenske vernosti, ki je v tem smislu malo bolj hladna. Če pomislimo na Italijane, Špance, kako se oni zatekajo in priporočajo svojim svetnikom in svetniškim kandidatom, kako glasni so v prošnjah, opazimo, da v našem značaju tega ni. To se pozna tudi pri zatekanju k svetniškim kandidatom. Ni tako živo, ni tako močno, kar pa ne pomeni, da ga sploh ni. Posamezne župnije in duhovniki so zelo živi. Nekateri so pravi Slomškovi ambasadorji. Ko se posameznik ali skupina znajde v preizkušnji, povabijo, naj se priporočajo k Slomšku s tridnevnico ali devetdnevnico. Kot rečeno, se je po dvajsetih letih dogajanje nekoliko umirilo in zato povratnih informacij o priprošnjah in uslišanjih ni toliko, kot bi si želeli.

Kako daleč je postopek za priznanje svetništva bl. škofa Antona Martina Slomška?

Postopek se sedaj dogaja med ljudmi. V formalnem postopku se nič ne dogaja, ker ja za nadaljevanje formalnega dela postopka potrebno imeti oprijemljiv dogodek, ki bi ga lahko dokazali kot čudežni dogodek. Tako velikih uslišanj pa ni. V tem smislu se trenutno ne more dogajati nič.
Kar se dogaja, je spodbujanje. Nadškof Alojzij Cvikl spodbuja, sam kot postulator spodbujam k temu, da se ljudje začnejo bolj množično zatekati k Slomšku. To je zdaj edini postopek, če lahko tako rečemo.

V postopku za razglasitev svetništva tečeta namreč dva postopka. Formalni postopek vodi postulator s Kongregacijo za zadeve svetnikov in je bolj administrativne narave. Drugo dogajanje pa je živo dogajanje v vernem ljudstvu. To dvoje mora sovpadati. Ko se vera ljudstva ob kandidatu krepi in poglablja, takrat se začnejo k njemu zatekati bolj živo in takrat se zgodijo dogodki, ki so potrebni, da se lahko nadaljuje tudi formalni postopek.

Celoten pogovor si preberite v novi številki Družine.