V Svetem pismu lahko zasledimo prave litanije kroničnih bolezni. Vzemimo prve strani evangelija po Marku: »Prinašali so k njemu vse bolnike in obsedene « (1,32). »K njemu je prišel gobavec in ga prosil: »Če hočeš, me moreš očistiti« (1,40). »Tedaj so prišli in k njemu prinesli hromega, ki so ga štirje nosili« (2,3). »In spet je šel v shodnico in tam je bil človek, ki je imel posušeno roko« (3,1). »Vsi, ki so jih zadele nadloge, so silili za njim, da bi se ga dotaknili« (3,10).

Zdi se, da največjo mero človekovih težav predstavljajo trpljenje, bolečine in najraznovrstnejše patologije. Bolniki drug za drugim prihajajo k Jezusu po pomoč. On jih čudežno in popolnoma ozdravlja, toda vsakomur, skoraj brez izjeme, pravi: »Tvoja vera te je rešila. « Vprašanje bolezni je torej vprašanje vere. Razpadanje telesnih organov in počasno približevanje smrti mi zastavljata neizogibno vprašanje: Kdo me bo rešil? Ko tako vzkliknem, lahko vso svojo usodo izročim v roke Drugega. Svojo vero lahko položim v Kristusa.

V času našega telesnega življenja se dogaja duhovna drama. Pri tem nam pomaga zgled svetnikov, ki so imeli kronične bolezni in so v njih prepoznali priložnost, da Kristusu izrečejo svoj »da«. V njihovem sprejemanju trpljenja lahko najdemo zgled, kako sprejeti svoje trpljenje.

Dobri Oče, pomagaj mi!
Razveži mi jezik, da se ti v trpljenju lahko zjokam! Okrepi mojo vero, da se lahko popolnoma predam tvoji ljubeči skrbi!