Razstava Moj poklic je ljubezen je nastala na podlagi duhovnega dnevnika Cvetane Priol, ki ga je pisala v letih 1947-1969. Prve korake v svet znanja je naredila pri šolskih sestrah v Mariboru, potem pa nadaljevala na klasični gimnaziji.

Po smrti babice je stopila na pot osebne vere, kot talentirana glasbenica je želela nadaljevati s študijem glasbe, pa je vse načrte prekrižala druga svetovna vojna. V izgnanstvu je v delavcih v tovarni srečevala Jezusa.

Potujoča razstava Moj poklic je ljubezen v galeriji Družina na Krekovem trgu. FOTO: Tatjana Splichal

Delo in bivanje v težkih razmerah v izgnanstvu je pustilo posledice in je po vrnitvi v Slovenijo težje zbolela. Na začetku bolezni se je soočila z obupom in malodušjem, ko jo je sprejela, pa je vse bolečine in nemoč v soočenju z zdravljenjem izročala Gospodu kot dar za duhovnike in Cerkev – njeno življenje postane daritev. Za služenje Cerkvi je navduševala tudi svoje prijateljice in jih spodbujala naj bodo skromne in ponižne in se ne bojijo trpljenja.

Pogovor z Lilijano Urlep, Majo Krevs in Jožetom Senegačnikom je vodil p. Vinko Škafar.

Kaj nam lahko Božja služabnica Cvetana Priol pove danes?

Vinko Škafar, postulator v postopku Cvetane Priol:

Vinko Škafar. FOTO: Tatjana Splichal

Kot globoko verna, ekumensko in dialoško široko in kot tista, ki je živela v svetu, je dejansko živela globoko povezanost z Bogom kjerkoli je bila in v vsakem času.

Jože Senegačnik, Cvetanin krščenec:

Jože Senegačnik. FOTO: Tatjana Splichal

Cvetana je bila za razliko od klerikov navaden človek, ki je živela v današnjem času. S svojim življenjem je pokazala kaj lahko naredi navaden laik. Ljudje so jo sprejemali v njeni dobrohotnosti. Kot pedagoginja je znala biti odločna. Z ženo že nekaj časa vsak dan k njej moliva devetdnevnice, ki jih namenjava za konkretne stvari.

Lilijana Urlep, arhivistka v nadškofijskem arhivu v Mariboru in avtorica razstave:

Lilijana Urep. FOTO: Tatjana Splichal

Cvetana lahko danes nagovori marsikoga, tako mlade, ki še iščejo svoje mesto v življenju Cerkve, ki še iščejo vero in Boga –tudi Cvetana je namreč dolgo dvomila in iskala. Vseskozi pa nas nagovarja k bolj poglobljenemu življenju, osebni veri in nas nagovarja da se bolj dejavno vključujemo v življenje Cerkve, kar je še posebej pomembo sedaj, ko je zaradi pomanjkanja duhovnikov pomoč laikov Cerkvi čedalje bolj zaželena. Prav tako pa lahko nagovori tako umetnike, pedagoge, pa seveda tudi bolnike v iskanju smisla bolezni in trpljenja, da najdejo uteho v Bogu in Mariji.

Cvetana nam krščanstvo predstavlja kot milost in ljubezen, ki v Bogu vse upa, vse verjame in v obilju Božje ljubezni tudi sama odgovarja z ljubeznijo do Boga in do bližnjega, kar je tudi mene osebno zelo nagovorilo. Včasih so svetniki za nas nedosegljivi v svetosti, njen način življenja pa lahko posnemamo vsi.