Foto: Tatjana Splichal



Na današnjem posvetu o slovenski spravi na SAZU (ob tridesetletnici spravne slovesnosti v Kočevskem rogu) je bil med govorci tudi duhovnik (lanski zlatomašnik) in biblicist dr. Jože Krašovec. Povzetek njegove razprave z naslovom Svetopisemske osnove sprave objavljamo v celoti, preostanek pa najdete v spodnji priponki.

SVETOPISEMSKE OSNOVE SPRAVE (v celoti).docx


Svetopisemske osnove sprave

Sprava je tako v Stari kot v Novi zavezi vrhovna tema, ki pa nikjer ni predstavljena sistemsko filozofsko ali teološko kot doktrina z racionalnimi utemeljitvami, temveč kot mozaik, ki ga sestavljajo besede, metafore, simboli in literarne oblike v različnih literarnih vrstah in zvrsteh. V tematskem pogledu ta mozaik povezuje vse temeljne teme Svetega pisma: postavko o stvarjenju sveta; vizijo zgodovine v časovnem razponu med začetkom in koncem vsega stvarstva; odnos Boga do človeka, ki je ustvarjen po Božji podobi (1 Mz 1,27); stanje duha v zgodovini človeštva, ki je polno zgodb o krivdi posameznikov in sistemov moči; posredne in neposredne oblike kazni; prizadevanje izjemnih osebnosti in skupin za spravo; nezadostnost človekovega kesanja za popolno spravo; zagotavljanje rešitve na temelju brezpogojnosti Božjega dela odpuščanja in sprave. Apostol Pavel povzema spoznanje stare in nove zaveze, da sta tako vsak posameznik kot tudi človeštvo kot celota podvrženo sodbi, ker na zemlji ni pravičnega, niti enega; ves svet bi se moral priznati krivega pred Bogom (Rim 3,9-20).

Za lažjo ponazoritev notranjih povezav vseh navedenih vidikov za izhodišče prispevka služi večplastni lik kralja Davida, ki je na poseben način izvoljen, zaradi hude krivde kaznovan, pa vendarle postane osrednji mesijanski lik, ki organsko povezuje Staro in Novo zavezo. Ključ za razumevanje vloge kralja Davida najdemo v zagotovilu, da bo Bog Davidovo dinastijo kljub krivdam nekaterih njenih članov ohranil »na veke« (2 Sam 7,14-17; Ps 89,27-38). Na to obljubo se navezuje Jezus, ki izhaja iz Davidove dinastije, a pred Pilatom izjavlja, da njegovo kraljestvo »ni od tega sveta« (Jn 18,36). Lik Davida in vloga njegove dinastije kažeta vse elemente brezpogojne obljube Boga stvarnika, da izvoljenega ljudstva in človeštva ne bo prepustil zunanjim in notranjim, lastnim destruktivnim silam, ampak ga bo reševal z močjo brezpogojnega načrta sprave.

Ko se svetopisemski izvedenci in drugi teologi sprašujejo, zakaj je Bog ravno Davida izbral za tako ključno vlogo za vse stopnje poti iz krivde do končnega cilja sprave celotnega človeštva in sveta, morajo prej ali slej priznati, da se to ni zgodilo zaradi posebnih Davidovih zaslug, temveč zaradi primarne in brezpogojne volje Boga stvarnika, čeprav je David postal vzor spokornosti in je vedno obstajala neka manjšina, ki je razmišljala in delovala spravno. Sprava v dokončnem pomenu besede neskončno presega vse človekove sposobnosti, da si jo pridobi s svojo »pravičnostjo«. Iz brezpogojne spravne naravnanosti Boga lahko potegnemo sklep: sadistična dejanja posameznikov, krvave revolucije in genocidi so sicer nerazumljiva skrivnost negativne bilance človeštva, toda zlo nikoli ni imelo zadnje besede, ker sprava ni samo zadeva tuzemske resničnosti, ampak je po svoji naravi predvsem bistvo obljube o človekovi nesmrtnosti. Zato nobena žrtev ni zaman, morilec pa je vedno na slabšem, kakor njegova žrtev. V konstelacijah prerivanja za oblast je človekov najbolj neizprosen sodnik vest, pred katero noben nasprotnik sprave ne more ubežati. Že s samim poskusom bega si zapečati usodo najbolj tragične osebe. V nasprotju z determinizmom Sveto pismo sporoča, da se lahko pogubi posameznik, če vztraja v sovraštvu, človeški rod pa je deležen brezpogojne obljube sprave kot zmage ljubezni nad sovraštvom.

SVETOPISEMSKE OSNOVE SPRAVE (v celoti).docx