Minuli teden je izšla nemška različica Svetega pisma za mlade, Youcat Bible, v katerem v predgovoru mlade z zelo osebnim zapisom nagovarja papež Frančišek. V besedilu govori o svojem odnosu do Božje besede in ljubeče omenja svoje staro, obrabljeno Sveto pismo, ki ga ima ob sebi že skoraj polovico svojega življenja.

Kot poroča katoliški spletni portal Aleteia, papež mladim svetuje najboljši pristop k branju Svetega pisma, da bodo lahko v svoja življenja prinašali »luč sveta« in da knjiga ne bo le okras na polici. Sveto pismo je, opozarja papež Frančišek, v nekaterih delih sveta »nevarna knjiga«: če jo ima človek v lasti, ga to lahko privede do zapora ali mučenja.

Ob tem navaja še besede Mahatme Gandija, ki je dejal: »Kristjani imate v svojih rokah knjigo, ki vsebuje dovolj dinamita, da bi pretresla celotno civilizacijo.«

Takole piše sveti oče:



Dragi mladi prijatelji,

če bi lahko videli moje Sveto pismo, to na vas ne bi naredilo prav velikega vtisa. Kaj – to je papeževo Sveto pismo? Tako stara, obrabljena knjiga!

Lahko bi mi kupili novega za tisoč evrov, pa ga ne bi hotel. Zelo rad imam svoje staro Sveto pismo, ki me spremlja že polovico mojega življenja. Spremljalo me je v obdobjih sreče in veselja, pa tudi v obdobjih solz in žalosti. To je moj najdragocenejši zaklad. Živim iz njega in za nič na svetu se od njega ne bi ločil.

Zelo všeč pa mi je to Sveto pismo za mlade. Tako pisano je, tako bogato s pričevanji: pričevanji svetnikov, pričevanji mladih. Tako vabljivo je, da ko enkrat začneš z branjem, ne moreš prenehati, dokler ne obrneš zadnje strani.

In potem …? Potem pa izgine na knjižno polico in na njem se nabira prah. Vaši otroci ga nekega dne najdejo in ga odnesejo na bolšji trg.

Do tega nikakor ne sme priti.

Nekaj vam povem: danes je v svetu več preganjanih kristjanov kot jih je bilo v prvih dneh Cerkve. In zakaj jih preganjajo? Preganjajo jih, ker nosijo križ in pričujejo za Jezusa. Obsojeni so, ker imajo v lasti Sveto pismo. Sveti pismo je torej izjemno nevarna knjiga – tako nevarna, da te v nekaterih državah obravnavajo, kot bi v žepu skrival ročne granate.

Prav nekristjan je bil, Mahatma Gandi, ki je nekoč dejal: »Kristjani ste varuhi dokumenta, ki vsebuje dovolj dinamita, da bi pretresel celotno civilizacijo, obrnil svet na glavo in vojskujočemu se planetu podelil mir. Vi pa z njim ravnate, kot da ni nič več kot le košček svetovne književnosti.«

Kaj imate torej v rokah? Košček književnosti? Nekaj lepih starih zgodb? Potem bi morali mnogim kristjanom, ki gredo v zapor ali pa so mučeni, ker imajo v lasti Sveto pismo, reči: »Kako nespametni ste; saj gre samo za košček književnosti!«



Ne. Preko Božje besede je na svet prišla Luč, ki ne bo nikoli ugasnila. V Veselju evangelija (175) sem zapisal: »Ne tavamo v temi in nam ni treba čakati, da nam Bog spregovori svojo besedo, kajti 'Bog je spregovoril. Bog ni več veliki neznanec, ampak se je razodel.' Sprejmimo vase vzvišeni zaklad razodete besede!«

In tako imate v rokah nekaj Božjega: knjigo, ki je kakor ogenj! Knjigo, preko katere govori Bog. Zato si zapomnite: Sveto pismo ni namenjeno temu, da bo stalo na knjižni polici, ampak naj bo v vaših rokah, da ga boste pogosto prebirali – vsak dan, sami, pa tudi skupaj z drugimi. Skupaj se ukvarjate s športom, skupaj greste po nakupih. Zakaj ne bi še skupaj prebirali Svetega pisma – dva, trije, štirje? V naravi, v gozdu, na plaži, ponoči, v soju sveč … doživeli boste čudovito izkušnjo!

Ali pa se bojite, da se boste pred drugimi osmešili?

Berite pozorno! Ne ostanite le na površju, kot da bi brali strip! Nikoli ne smete zgolj preleteti Božje besede! Vprašajte se: »Kaj to govori mojemu srcu? Ali me Bog po teh besedah nagovarja? Ali se me je dotaknil v globinah mojega hrepenenja? Kaj naj storim?« Le na ta način se lahko razkriva moč Božje besede. Le na ta način lahko spreminja naše življenje, ga napravi veličastnega in čudovitega.

Rad bi vam povedal, kako jaz prebiram Sveto pismo. Pogosto ga malce preberem, potem pa ga odložim in premišljujem o Gospodu. Saj ne, da bi ga videl, ampak Gospod vidi mene. Tam je. Dovolim si, da pogled obrnem k Njemu. In občutim – pa to ni pretirana čustvenost – globoko občutim stvari, ki mi jih Gospod govori. Včasih ne reče ničesar. Takrat ničesar ne občutim, le praznino, praznino, praznino … Vendar ostanem potrpežljiv, čakam, berem in molim. Molim sede, ker je klečanje zame preveč boleče. Včasih med molitvijo celo zaspim. Pa to sploh ni pomembno. Sem kakor sin s svojim očetom, in to je najpomembnejše.

Ali bi me radi osrečili? Berite Sveto pismo!

papež Frančišek


Vir: www.aleteia.org
Foto: arhiv Družine (T.S.)