Samostalnik »zvestoba« (hebr. ʼěmûnâ/ ʼōmen/ ʼēmûn; gr. alētheia/ pístis) je izpeljanka glagolskega korena »verovati in imeti trdnost« (hebr. ʼāman; gr. pistéuō: Iz 7,9). Zato večplastnost glagola spremlja tudi samostalnik. Pri človeških dejavnostih zasledimo pomen vztrajnosti, trdnosti (2 Mz 17,12) in zanesljivosti kot temeljnem razlogu za pridobitev stalne službe (1 Kr 9,22). Medtem ko naj bi iskanje zvestobe kot verodostojnosti zaznamovalo vsakega človeka (gr. pístis: Jer 5,1), pa naj bi drža zvestobe kot resnice, ki se udejanja v pravičnosti, spremljala mesijanskega vladarja (gr. alētheia: Iz 11,5).

Vir zvestobe in iskrenosti je Bog sam (5 Mz 32,4). Boga lahko imenujemo kot zvestoba zvestobe (Iz 25,1), ki človeka uči zvestobe z darom postave (Ps 119,86). Človek tako vstopa v odnos vere z Bogom kot zagotovilom stvari, ki se ne vidijo (Hebr 11,1-5). In čeprav ta odnos spremljajo preizkušnje (Ps 119,75), ima za svoj cilj pašo gotovosti in zaupanja (Ps 37,3).