Gregor Čušin

Življenjepisi svetnikov so zanimivo branje, a niso za tiste z občutljivimi želodci, saj lahko vsebujejo nazorne opise mučenja in trpljenja, predvsem pa poročila o silni ponižnosti, odrekanju, postu, pokori, čudežih, stigmah in bilokaciji … Kar nas seveda vznemiri v našem mlačnem krščanstvu in vse skupaj hitro pripišemo pretiravanju in legendam, da se počutimo malo bolje. Svetniki pa ostanejo zataknjeni v zgodovini in se prašijo na naših oltarjih.

Pa vendar je »svetništvo« nujen obrok na našem jedilniku in svetniške podobice so kot vizitke obrtnikov in podjetnikov: ko se ti pokvari pralni stroj, pokličeš mojstra. Ko te tišči v prsih, ob-
iščeš zdravnika. Ko menjaš streho na hiši, se obrneš na krovca. In tako dalje …

Zakaj ne bi ob tem »poklicali« še sv. Katarino Siensko, sv. Klaro ali sv. Marto, ki so zavetnice peric? Zakaj ne bi »obiskali« svetih Kozme in Damijana ali sv. Panteleona, ki so bili zdravniki? Ali se obrnili na sv. Barba...