V Avstriji tako izpostava Papeških misijonskih družb (missio) že drugo leto zapored vabi na zabavo v kostumih svetnikov, ki jo 31. oktobra prirejajo v središču Dunaja – in jo oglašuje z lastnim imenom: »Santosanti«, kajti »prazniki potrebujejo ime, da se uveljavijo,« kot po navedbah avstrijskega Kathpressa pojasnjujejo predstavniki omenjene organizacije.

Izraz »halloween« ali »noč čarovnic« se je sprva nanašal na krščanski praznik, poudarjajo, »saj se 'predvečer vseh svetih' nanaša na praznik vseh svetnikov, na nebesa, na dopolnjenost«. V angloameriški kulturi pa je to v zadnjih desetletjih postal »strašljiv praznik«, pri katerem uporabljajo celo vrsto poganskih dejavnikov. Dejstvo, da je zdaj prišlo do gibanja v nasprotno smer, pravzaprav ni presenetljivo, po mnenju predstavnikov Papeških misijonskih družb v Avstriji pa niti ni neprimerno, kajti: »Cerkev je vedno ravnala tako, da se ni borila proti nezaželenemu razvoju, ampak je očiščevala in preoblikovala tisto, kar je bilo v njem narobe.« Zato je tudi primerno, »da namesto 'praznika smrti' obhajamo 'praznik vere', Santosanti.«

Preoblačenje v svetnike je priljubljeno že v številnih državah, recimo v Združenih državah Amerike, na Filipinih, v Zambiji in Malaviju.

Preoblačenje v svetnike je priljubljeno že v številnih državah, kot med svojimi projektnimi potovanji k partnerjem Papeških misijonskih družb vedno znova ugotavljajo avstrijski predstavniki: »Ta običaj recimo obstaja v Združenih državah Amerike, pa na Filipinih, v Zambiji in Malaviju.« Pred nekaj leti je ta novi običaj v vesoljni Cerkvi prišel tudi v Avstrijo in zdaj ga dejavno spodbujajo pastoralni uradi. V nekaterih avstrijskih škofijah se je že »lepo uveljavil«, kajti »otroci imajo naravno potrebo po preoblačenju, to je zanje zabavno. Ko se oblečejo v kostume svetnikov, resničnost nebes zanje postane vidna.«

Žive litanije

Na prvem tovrstnem druženju na sedežu »missia« na Dunaju pred letom dni se je v kapeli zbralo 40 »malih svetnikov« in njihovih staršev. Ustvarjalnost preoblek je bila občudovanja vredna, pravijo očividci: »Sveti Martin z mečem in plaščem, zavetnik mladih Karel Acutis v kavbojkah in s prenosnim računalnikom, sveta Lucija z vencem lučk na glavi … to so bili najpogostejši kostumi.« Uvod v praznovanje je predstavljalo otroško bogoslužje in med sveto mašo je vsak otrok stopil na stol pred oltarjem, povedal svoje ime in občestvo se je odzvalo s: »Prosi za nas!« To so bile »litanije vseh svetnikov«, maši pa so sledili prigrizek, igre in fotografiranje.

S pedagoškega vidika je posebej dragoceno dejstvo, da se otroci pred in med takšnim dogodkom pogovarjajo o življenjepisih svetnikov.

Na zabavi »vseh svetih« pogosto priredijo tudi igro ugibanja upodobljenega svetniškega lika, starejši udeleženci lahko predstavijo »svojega« svetnika, podeljujejo pa tudi nagrade za najboljše kostume. V Avstriji si prizadevajo, da bi tovrstne zabave postale tradicionalni del veroučnega leta, otroci pa se takrat ne bi oblačili »v Supermane ali Barbike«, temveč svetniške like. S pedagoškega vidika pa je posebej dragoceno dejstvo, da se otroci pred in med takšnim dogodkom pogovarjajo o življenjepisih svetnikov. Ker tudi odrasli pogosto ne poznajo svojih nebeških zavetnikov, je to zanje odlična priložnost, da o njih poiščejo kakšen zanimiv podatek.