Ludvik je bil poročen z Zelijo, s katero sta imela več otrok, od teh je najbolj prepoznavna najmlajša hčerka, z redovnim imenom Terezija Deteta Jezusa ali mala Terezija, ena najbolj priljubljenih svetnic 20. stoletja. 

Po poklicu je bil Ludvik urar-draguljar, njegova žena Zelija pa čipkarica. Družina je bila materialno dobro stoječa, a kar je še pomembnejše, med njima je vladala globoka ljubezen in harmonija, o čemer pričajo tudi njuna pisma. 

Tako sta uspela ustvariti tudi toplo in ljubeče družinsko gnezdo za svoje otroke, ki pa ni bilo brez preizkušenj, predvsem na račun bolezni in zgodnje smrti prvih štirih otrok. Sledilo je še pet deklic, ki so odrasle druga za drugo vstopile za samostansko zidovje.

Ludvik Martin nam kaže, da je v vsakem obdobju mogoče nadaljevati svojo duhovno pot in v njej napredovati.

Zelija je zaradi bolezni kmalu umrla, ko je bilo najmlajši hčerki Tereziji štiri leta. Toda materin in očetov pristop v vzgoji in posredovanje globoke vere je obrodil močan sad tako pri Tereziji kot njenih štirih sestrah. 

Pri vseh je govora o svetniških potezah, mala Terezija pa je celo postala ena redkih žena v cerkveni zgodovini, ki je po smrti prejela naziv »cerkvena učiteljica«. Pripomogla je namreč k novemu pogledu na Božjo ljubezen in sprožila obrat v duhovnosti, ki ni več temeljila na strahu pred Božjo kaznijo, ozkosrčnem rigorizmu in na naprezanju k nedosegljivi svetosti s svojimi močmi, temveč je znala herojsko zaupati in verjeti Božji ljubezni in usmiljenju. 

Hiša, v kateri so živeli Martinovi. FOTO: Marjan Pogačnik

Oče Ludvik Martin ji je dal vso potrebno človeško podlago za to neverjetno zaupanje, za otroško predanost do konca, tudi v času teme in skušnjav dvoma in za ljubezen do Kristusa za vsako ceno. 

Za celostno podobo bi bilo treba predstaviti vso družino, ki je izjemen zgled skupne svetosti, vendar želim tu predstaviti predvsem Ludvikovo herojsko prenašanje starostne bolezni, ob kateri je ostajal globoko plemenit in dostojanstven. 

Demenca z vmesno bistrostjo

Okrog 65. leta je Ludvika začelo mučiti izgubljanje spomina in raztresenost. Če je bil pred tem vedno dosledno urejen, se je sedaj začel pojavljati zanemarjen. Nekega dne je kar odpotoval v neznano in so ga šele čez nekaj dni našli v drugem mestu. Spet nekoč je mislil, da ga napadajo, in je vzel revolver, da bi ubranil svoje hčerke pred namišljenimi sovražniki. 

Tako so ga poslali v bolnišnico za psihiatrične bolnike. Glede na zaporedje simptomov in dogodkov se danes zdravniki strinjajo, da je Ludvik trpel za cerebralno arteriosklerozo in uremijo, kar je povzročalo dementno stanje in občasne halucinacije z vmesnimi obdobji bistrosti in normalne zavesti.

»Vem, zakaj preizkušnja«

Soočanje s stvarnostjo in svojim stanjem mu je povzročalo hudo notranje trpljenje. Tako je ob neki priložnosti vzkliknil: »Samo umreti si še želim!« Toda hčeram je ob njihovi skrbi zanj dejal: »Zame se ni treba bati, Bog je moj prijatelj.« 

Ko je bil sprejet v psihiatrično bolnišnico, je pokazal, da bi bil raje kje drugje, toda dodal je: »Ker pa je taka Božja volja, bo tudi tukaj dobro, bom vsaj manj ošaben.« Zdravniku je rekel: »Vedno sem bil navajen samo ukazovati, sedaj bom pa moral ubogati. Bo sicer težko, toda vem, zakaj mi je Bog naložil to preizkušnjo. V življenju nisem doživljal ponižanj. Zato jih moram sedaj.«

Sveta Terezija leta 1886, ko je bila stara 13 let. FOTO: Wikipedija

Tri leta je preživel v zavodu za psihiatrične bolnike in se v tem času vsem priljubil. V prehodnih obdobjih bistrosti se je udeleževal maše in obhajila. Sicer pa se je bil vedno bolj pripravljen ukloniti tistim, ki so skrbeli zanj – ne iz zlomljenosti volje, daleč od tega, ampak s predanostjo in zaupanjem v Božjo voljo, ki se nam kaže po vsakdanjih dogodkih. 

Ludvik je bil razglašen za svetnika 18. oktobra 2015 skupaj s svojo ženo Zelijo Martin.

Njegove hčere so herojsko prenašale trpljenje očeta in tudi same marsikaj pretrpele. Očetova bolezen je prinesla mnoga ponižanja tudi zanje. Ime doslej na vseh krajih občudovanega in spoštovanega moža so začeli sedaj izgovarjati s posebnim tonom ali prav potihoma. 

Nekateri so jih tudi krivili za očetovo preizkušnjo, ker da so ga tako prizadele s svojimi odhodi v samostan. Vse so se na te obtožbe podobno odzvale. Pavlina piše: »V tem času nisem niti enkrat opravila križevega pota, ne da bi se spomnila besed iz Hoje za Kristusom: nihče ne nosi v srcu tako močno Kristusovega trpljenja, če sam ni podobno trpel.«

Mala Terezija je očetu napisala pismo, v katerem piše svojo razlago, zakaj Bog dopušča to preizkušnjo. Ko je o svojem očetu pisala v svojih spisih, ni uporabljala besede bolezen, ampak je govorila o njegovem trpljenju – pasijonu.

Ob očetovi smrti je hčerko Marijo najprej prevzela žalost, takoj zatem pa jo je navdalo upanje in nadnaravno veselje, da je sedaj njen oče srečen v večnosti.

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (4/2022).