Svetlana Aleksijevič: Zadnje priče
Svetlana Aleksijevič: Zadnje priče
Svetlana Aleksijevič (1948) je beloruska pisateljica, esejistka in raziskovalna novinarka. Leta 2015 so ji za njeno literaturo oziroma spominske pripovedi iz časa sovjetskega totalitarizma podelili Nobelovo nagrado za literaturo. Svojo pot je začela kot dopisnica literarne revije, vendar so jo že zgodaj pritegnile pripovedi običajnih ljudi in njihov pogled na prelomne trenutke zgodovine.
Skozi leta je oblikovala prepoznaven literarno-dokumentaren žanr za katerega je značilen polifon preplet spominov, izpovedi, pričevanj, komentarja in pripovedi, ki dogodek osvetljujejo z različnih perspektiv. Avtorica svoja dela imenuje »večglasni romani«, v katerih ključno vlogo odigrajo prav prvoosebni pričevalci.
V svojih delih se osredotoča na ključne dogodke v zgodovini Sovjetske zveze (druga svetovna vojna, Sovjetsko-afganistanska vojna, razpad Sovjetske zveze, jedrska nesreča v Černobilu), ki so sooblikovali mit (in propad) sovjetskega človeka.
Ko je Svetlana Aleksijevič leta 2015 prejela Nobelovo nagrado, je postala (šele) štirinajsta ženska s tem najvišjim priznanjem v književnosti.
Svetlana Aleksijevič VIR: Goga
Druga plat velike sovjetske zgodbe
Njeni deli Vojna nima ženskega obraza in Zadnje priče bi lahko opisali kot prikaz alternativne verzije uradne zgodovine. Če del ruske identitete temelji na slavljenju ruskih junakov druge svetovne vojne, Svetlana Aleksijevič popisuje drugo plat te velike zgodbe, torej kako so vojno doživljali najšibkejši.
Cenzorji so ji očitali ne le ignoriranje zgodbe o veliki zmagi Rusije, temveč obsedenost z malenkostmi. Toda prav v teh malenkostih se največkrat izriše človeška duša in jasnost življenja.
Vojna nima ženskega obraza in Zadnje priče sta na neki način sestrski knjigi, kar se čuti po vsebini in letu izdaje. Obe sta v času izida v Sovjetski zvezi dvignili nemalo prahu, ker je pisateljičin način pisanja specifičen. Vsebina je sicer preprosta, gre za spomine ljudi, ki so drugo svetovno vojno doživljali kot otroci, stari od tri do štirinajst let. Temeljna citata knjige se pri tem sprašujeta, ali smo bili res kdaj otroci in ali je bolje spominjati se ali je bolje molčati.
Vojna nima ženskega obraza
Vojna nima ženskega obraza je prva knjiga (1985) Svetlane Aleksijevič in njeno drugo v slovenščino prevedeno delo (Goga, 2021), prvo je bilo Černobilska molitev (Modrijan, 2009). Z njo je ustvarila pretresljiv mozaik izpovedi, vtisov, spominov in pričevanj žensk, ki so se v drugi svetovni vojni borile na vzhodni fronti.
Po drugi svetovni vojni je v Sovjetski zvezi družbene diskurze obvladovala podoba pogumnega in požrtvovalnega (moškega) junaka, ki se brez strahu podaja na bojišče, pripravljen, da v imenu višjih idealov žrtvuje življenje. Toda ta knjiga je pogumno zamajala uveljavljeni nacionalni mit in pokazala, da je imela vojna tudi drugo, zamolčano plat.
Mozaik izpovedi, vtisov, spominov in pričevanj žensk, ki so se v drugi svetovni vojni borile na vzhodni fronti, je v necenzurirani obliki prvič izšel šele v času perestrojke, leta 1985. Predstavlja prvi del dokumentarno-literarnega cikla Glasovi utopije, v katerega se uvršča tudi v slovenščino že prevedena Černobilsko molitev.
Svetlana Aleksijevič, Vojna nima zenskega obraza – odlomekNe pišem o vojni, temveč o ljudeh v vojni
V knjigi Vojna nima ženskega obraza je zapisala: »'Ženska' vojna ima svoje barve, svoje vonjave, svojo svetlobo in svoj spekter občutij. Svoje lastne besede. Ni junakov in neverjetnih podvigov, so preprosto ljudje, ki se ukvarjajo z nečloveško človeškimi stvarmi. Ne pišem o vojni, temveč o ljudeh v vojni. Ne pišem zgodovine vojne, ampak zgodovino čustev. Sem zgodovinarka duše.« Gre za izjemno pisateljico, pričevalko zamolčane in spregledane zgodovine, ki je s svojim pisanjem osvetlila neopažene trenutke človeške duše in njene želje po preživetju. Zapisala je tudi: »Smilijo se mi tisti, ki bodo to knjigo prebrali. in tisti, ki je ne bodo prebrali ...«
Dogodkov, ki so jih preživeli v otroštvu, niso mogli nikdar pozabiti
S knjigo Zadnje priče, ki je v izvirniku izšla leta 2013, je Nobelova nagrajenka Svetlana Aleksijevič (1948) nadaljevala projekt ubesedovanja »človeka v vojni« in njegove »zgodovine čustev«, ki si ga je zadala z delom Vojna nima ženskega obraza. Mozaiku izpovedi, vtisov, spominov in pričevanj žensk, ki so se borile na Vzhodni fronti, se v Zadnjih pričah pridružujejo spomini tistih, ki so bili med drugo svetovno vojno stari od tri do štirinajst let. Dogodkov, ki so jih preživeli v otroštvu, niso mogli nikdar pozabiti. Še težje je bilo doživeto opisati. Avtorica je njihova pričevanja zbirala več kot štirideset let.
Osnovna nit večglasne izpovedi je izguba
Avtorica se je pogovarjala z odraslimi, s preživelci, ki so se spominjali svojega otroštva, na način, da njihovemu glasu pusti, da se izrazi, zato je jezik bolj poetičen. Zelo je bogat s podobami, ki so že na meji pesniškega in zato malo nenavadne, prav zaradi tega, ker je otroško doživljanje sveta drugačno, in temu primerno tudi pretresljivo.
Osnovna nit te večglasne izpovedi je izguba, a ne samo tista fizična izguba najdražjih in domačnosti, temveč tudi izguba tistega, kar so kot otroci bili in kar je tako težko dobiti nazaj.
Otroške solzice ne odtehta noben napredek, nobena revolucija
Gre za spomine ostarelih ljudi, ki so bili v času druge svetovne vojne otroci. Neki drugi otroci v neposredni beloruski soseščini, v Ukrajini, danes doživljajo podobne grozote. Avtorica, ki je leta 2017 zaradi neodzivnosti na rusko zasedbo ukrajinskih območij izstopila iz ruskega PEN, je Zadnje priče pospremila prav s citatom ruskega pisatelja Dostojevskega, da nobene »otroške solzice ne odtehta noben napredek, nobena revolucija. Nobena vojna. Vedno bo pretehtala. Ena sama solzica ...«
»Takoj sva začutili, začutili sva, da sva zadnji. Na tej meji ... Na tem robu ... Sva zadnji priči. Najin čas se izteka. Govoriti morava ... Mislili sva, da bodo najine besede zadnje ...«, beremo v knjigi.
Zadnje priče so drugi del dokumentarno-umetniškega cikla Glasovi utopije, v katerega se poleg knjige Vojna nima ženskega obraza uvršča tudi Černobilska molitev (vsa tri dela imamo zdaj prevedena v slovenščino).
