Mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl je včeraj daroval sveto mašo v župnijski cerkvi sv. Magdalene v Mariboru ob 730-letnici omembe te župnije.

V nagovoru se je najprej zahvalil za prehojeno pot prednikov, za njihovo močno vero in predanost, da so župnijsko cerkev sv. Magdalene ohranili za pravi namen. Svetišča so namreč pomembna, ker so to sveti kraji, kraji posebne Božje navzočnosti med njegovim ljudstvom, tam se ljudje srečujejo in povezujejo. Jezus pa je govoril o templju našega telesa oz. templju našega srca. Če mu bomo v življenju sledili, nas bo vedno spremljal, z Bogom Očetom bo prebival v naših srcih, ob krstu pa se v našem srcu naseli tudi dar Svetega Duha. Zato je človek vreden velike časti, saj je tempelj Svetega Duha. Zakaj torej cerkve?

Ker smo del velike družine Božjih otrok, del občestva, ta pa potrebuje prostor, kjer se zbere in prav posebej občuti navzočnost Boga med nami. Božje ljudstvo smo skupnost povabljenih, ki živimo v zvestobi Gospodu, zbiramo se v posebnem prostoru in skupaj obhajamo sveto evharistijo. Tu se v naših srcih naseljuje Božja beseda, ki nato obrodi sadove. Kar prejmemo pri sveti maši, naj bi živeli tudi v vsakdanjem življenju. In zato so svetišča tako pomembna, ker so kraj srečevanja človeka z Bogom.

Zgodovina cerkve sv. Magdalene

Cerkev sv. Magdalene na Bregu se pojavi v zgodovini dne 10. junija 1289, ko se omenja njen župnik Gotfrid. Nastala je kot hočka podružnica, ki pa je kmalu postala sedež vikariata tik ob dravski meji oglejskega patriarhata, enako kot pozneje Ruše, Limbuš, Miklavž, Šentjanž ter Studenci in Brezje. Cerkev so, po patrociniju sodeč, postavili vsaj v prvi polovici 13. stoletja na pomolu nad razkrižjem ceste, ki je vodila z dravskega mostišča proti Ptuju, in poti, ki je vzdolž Drave prečkala Pobrežje, Zrkovce in Dogoše ter se v Miklavžu zopet spojila s Ptujsko cesto.

Prvotna romanska cerkev je zaradi oddaljenosti od Hoč gotovo kmalu dobila lastno pokopališče. Pri cerkvi je bil okoli leta 1520 opuščen vikariat s tem, da se je njen župnik preselil k podružnici sv. Jakoba v Limbušu. Kaj se je zgodilo z Magdalenino cerkvijo, ki je bila odtlej do leta 1788 limbuška podružnica, se ne ve. Verjetno je bila ob turški oblegi Maribora leta 1532 požgana enako kot vse druge v mestni okolici, gotovo pa ne popolnoma uničena in tudi ne opuščena, kot na primer Marijina na Lebarjah zahodno od mesta. Z njeno obnovo v 16. stoletju začenja razvoj sedanje cerkvene stavbe, ki s svojo arhitekturo pripoveduje o svoji gradbeni zgodovini.

Vir: Radio Vatikan
Foto: Vatican Media