Sv. Vincenciju se priporočamo kot zavetniku dobrodelnih ustanov, prostovoljcev in socialnih delavcev. Po suženjstvu v Afriki in službi kurata je postal vzgojitelj v plemiški družini. V sebi se je bojeval z dvomi o smiselnosti svojega dela, čutil je, da je kot duhovnik poklican k služenju ubogim. Odkril je, da ni dovolj pomagati le materialno, temveč je treba premagovati duhovno revščino. Ustanovil je Misijonsko družbo za evangelizacijo ubogih in vzgojo duhovnikov, Bratovščino krščanske ljubezni in skupaj z Ludoviko de Marillac Družbo hčera krščanske ljubezni. Posvečal se je skrbi za bolnike, starejše, duševno prizadete, berače in brezposelne.

Živel je za drugega in udejanjal besede: »Če ima kaka stvar sto obrazov, jo glejte vedno v najlepši luči. Zato vam svetujem, da vse ljudi in vse stvari presojate z dobre strani.« Začnimo danes.