Duhovnik, ustanovitelj lazaristov

Svetnik, ki velja za apostola in organizatorja krščanske dobrodelnosti, je bil sin revnih staršev v jugozahodni Franciji. Dali so ga v šole, da bi kot duhovnik pomagal družini. Z devetnajstim letom je že postal mašnik in je svojo prvo daritev opravil v neki samotni kapeli v gozdu. Kmalu nato so ga ujeli turški morski roparji, ga vklenili in odpeljali v Afriko, kjer je bil dve leti suženj. V tem času je bil trikrat prodan. Njegov tretji gospodar je bil neki odpadli Francoz. Ena izmed njegovih žena, Zulma, naj bi nekoč sužnja Vincenca slišala prepevati krščanske pesmi in ga potem večkrat poslušala govoriti o veri. Možu je potem očitala, kako je mogel odpasti od tako lepe vere. Odpadniku se je prebudila vest, z Vincencem in Zulmo je ušel na ladjici in se izkrcal v Franciji. 

V Avignonu se je potem Vincenc srečal s papeževim odposlancem in ta ga je vzel s seboj v Rim. Od tam so ga poslali na dvor francoskega kralja Henrika IV., kjer je postal dvorni kaplan. Hitro je napredoval v popolnosti, ko si je izbral za svojega duhovnega voditelja kardinala Petra de Berulla. Ta ga je tudi napotil za vzgojitelja k pariški družini Gondi. Tu so začeli vstajati Vincencu v duši veliki načrti in izvršil je reči, o katerih se zdi, da jih en človek tudi zamisliti ne more. Prva njegova ustanova je Družba duhovnikov misijonarjev - lazaristov, imenovanih po opuščeni bolnišnici sv. Lazarja, kjer so se naselili.

Druga ustanova so usmiljenke, »hčere krščanske ljubezni«. Prva usmiljenka in soustanoviteljica tega, še danes v Cerkvi najmočnejšega ženskega reda, je bila Ludovika de Marillac. V pravilih jim je Vincencij zapisal: »Imele bodo bolniške hiše za samostan, najeto stanovanje za celico, župnijsko cerkev za kapelo, mestne ulice ali bolniške sobe za križni hodnik, pokorščino za klavzuro, božji strah za zamreženo okno in sveto skromnost za tančico.« Leta 1638 je Vincencij sprejel skrb za najdenčke; teh je bilo vsako leto samo v Parizu nad tristo. Naslednje leto je začel pomagati vzhodnim francoskim pokrajinam, ki jih je hudo prizadela vojna. Poleg tega je še veliko dobrodelnih ustanov, ki jih je ustanovil sam, naravnost ali posredno.

Umrl je 27. septembra leta 1660, star devetinsedemdeset let. Na ta dan tudi goduje.

Zavetnik: vseh dobrodelnih ustanov, lazaristov in usmiljenk, duhovnikov, sirotišnic in bolnišnic, sirot, zapornikov, priprošnjik pri iskanju izgubljenih predmetov.

Ime: izhaja iz latinske besede vincens, v rodilniku vincentis, kar pomeni »zmagujoč«; zelo blizu je imenu Viktor, iz besede victor »zmagovalec«.

Rodil se je 24. aprila 1581 v vasici Pouy (danes Saint-Vincent dePaul), nedaleč od Daxa v jugozahodni Franciji, umrl pa 27. septembra 1660 v Parizu, prav tako v Franciji.

Družina: Bil je tretji izmed šestih otrok v kmečki družini Janeza de Paula in Bertrande Demoras.

Sodobniki: Ludovika de Marillac, papež Klemen VIII., kralja Hen­rik IV. in Ludvik XIII., kraljica Ana Avstrijska, kardinal Richelieu, kardinal Peter de Berulle, Frančišek Saleški.

Službe: Po mašniškem posvečenju (23. septembra 1660) je nadaljeval študij, nato preživel dve leti kot suženj v severni Afriki med muslimani, se vrnil v Pariz in bil dvorni kaplan pri kraljici Marjeti, nato župnik v župniji Clichy pa vzgojitelj pri družini de Gondi, dokler ni začel delo v svojih ustanovah.

Skupnost: Misijonsko skupnost lazaristov je Vincencij ustanovil leta 1625, njeno glavno poslanstvo je oznanjevanje evangelija ubogim, najbolj značilna oblika njihovega delovanja pa ljudski misijoni. Ime so dobili po matičnem samostanu svetega Lazarja v Parizu. Leta 1633 pa je skupaj s sv. Ludoviko de Marillac ustanovil še Družbo hčera krščanske ljubezni, bolj poznano pod imenom usmiljenke, katerih poglavitna skrb so bolniki in ubogi.

Geslo: »Evangelizare pauperibus misit me«, »Gospod me je poslal, da oznanim blagovest ubogim.«

Upodobitve: Največkrat ga upodabljajo v duhovniški obleki (talarju ali koretlju), pogosto med otroki, sužnji ali jetniki. Na nekaterih slikah drži v roki goreče srce. Poznamo tudi njegov avtentični portret, na katerem je naslikan kot dobrotljiv starejši moški s čepico na glavi.

Beatifikacija: Za blaženega ga je 13. avgusta 1729 razglasil papež Benedikt XIII., za svetnika pa 16. junija 1737 papež Klemen XII.

Pri nas: Na slovensko ozemlje je lazariste leta 1852 prvi povabil bl. Anton Martin Slomšek k sv. Jožefu nad Celjem, da bi vodili ljudske misijone. Poleg Celja danes delujejo še na Mirenskem gradu, v Dobovi, Ljubljani in Šentjakobu ob Savi. Usmiljenke pa živijo v Sloveniji v devetih skupnostih, »sedež« (provincialat) je v Šentjakobu ob Savi.

Goduje: 27. septembra, prej 19. julija.

Misel:»Kristusova ljubezen nas priganja, da jo prenašamo na druge. To pa zmoremo takrat, kadar se prej ogrejemo v Bogu, molitvi.«

Splet: www.lazaristi.si; www.cmglobal.org.