V bogoslužju imenujemo praznik tudi razglašenje Gospodovo. Velja za enega najstarejših praznikov v Cerkvi. Njegova zgodba je znana. Ob času Jezusovega rojstva se je na Vzhodu prikazala čudovita zvezda. Modri - tako jim pravi evangelij - so bili učeni možje odličnega rodu, ki so imeli pri vladarjih velik vpliv. Zato jim pravimo kralji. Razsvetljeni od milosti, nemara poučeni po Balaamovi prerokbi, ki so jo poznali tudi v Arabiji, so šli na pot in prišli v Jeruzalem. Tam so spraševali: »Kje je novorojeni judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit« (Mt 2, 2).

Herod in z njim ves Jeruzalem se je prestrašil. Verjetno se je to modrim zdelo čudno. Zakaj pred Odrešenikom sveta trepečejo lastni rojaki? Herod je sklical velike duhovnike in pismouke in ti so mu povedali, da se mora po prerokovem zapisu novi kralj roditi v Betlehemu. Toda nihče od njih se ni zganil, da bi šel v Betlehem. Tedaj je Herod poslal modre kot nekakšne skrivne policiste, naj gredo v Betlehem, vse poizvedo in mu pridejo poročat, da se mu bo šel tudi on poklonit. Ko so odšli proti dve uri oddaljenemu Betlehemu, se jim je spet prikazala zvezda, da jih poplača za njihovo vero. Vodila jih je in obstala nad hišo, kjer je bilo Dete. Tam so padli predenj, ga molili in mu darovali zlata, kadila in mire. V spanju opomnjeni, se niso vrnili k Herodu, temveč so po drugi poti odšli v svojo domovino.

Kasnejša legenda dodaja, da je bilo kraljem ime Gašper, Melhior (Miha), Baltazar, da so živeli še kakšnih trideset let v svoji domovini, da je prišel v tiste kraje apostol Tomaž, jim vse povedal o Kristusovem trpljenju in jih krstil. Njihove zemeljske ostanke so prenesli najprej v Carigrad, od tod v Milano, v 12. stoletju pa v Köln, kamor so tudi naši predniki radi romali.

Trikraljevska skrivnost

Trije modreci z Vzhoda … ponazarjajo … ljudi, ki so se v vsej zgodovini napotili k Detetu iz Betlehema, da bi ga počastili kot Božjega Sina in se mu poklonili … To so ljudje, ki so se odpravili v neznano, ljudje z neutrudnim srcem. Gnala jih je neizčrpna želja po Bogu in odrešenju sveta. Napolnjevalo jih je pričakovanje in ni jim bilo zadosti, da so imeli zagotovljene prihodke in ugleden družbeni položaj. Iskali so nekaj več. Nedvomno so bili učeni ljudje, poznavalci zvezd, ki so verjetno imeli dobro filozofsko izobrazbo. Toda oni so iskali nekaj več od znanja. Želeli so priti do samega bistva. Spoznati, kako postati zares človek. Zato so želeli izvedeti, ali Bog obstaja ter kje in kako biva. Ali skrbi za nas in kje ga lahko srečamo. Toda ni jim bilo zadosti, da bi samo izvedeli za to. Želeli so doumeti resnico o sebi, o Bogu in svetu. Njihovo zunanje romanje je izražalo njihovo notranjo pot, notranje romanje njihovih src. Bili so ljudje, ki so iskali Boga, ki so šli v pravo smer – k Njemu. Bili so iskalci Boga …

Ob misli na Boga lahko vsakdo v sebi začuti določeno vznemirjenost, toda ta nemir je odmev Božje vznemirjenosti zaradi nas … Vera ni nič drugega kakor notranja prežetost z Bogom, ki nas spremlja skozi življenje. V to prežetost nas potegne vera, ki nas spodbuja k romanju po notranjih poteh h Kralju sveta in njegovim obljubam pravičnosti, resnice in ljubezni …

Modri z Vzhoda … so bili predvsem pogumni možje, s takšnim pogumom in ponižnostjo, ki lahko izhajata samo iz vere. Za to, da so si razložili pomen zvezde kot znamenja, ki jih je spodbudilo, da se odpravijo na pot v neznano, v negotovost, polno skritih nevarnosti, so Modri potrebovali zares veliko poguma. Lahko si predstavljamo, da je bila njihova odločitev pospremljena s posmehom realistov, ki so se norčevali iz teh njihovih »fantazij«. Kdor koli se na temelju negotovih obljub odpravi na pot in tvega vse, lahko izpade neumen. Toda za ljudi, ki so prežeti z Bogom, je pot, ki jo kaže On, pomembnejša od tega, kaj si mislijo drugi. Zanje je iskanje resnice pomembnejše od zasmehovanja sveta, pa naj zveni še tako prepričljivo … Modri so sledili zvezdi in našli Jezusa, veliko Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka. Kot romarji vere so tudi Modri postali sijoče zvezde na nebesnem svodu zgodovine, ki nam kažejo pot.