Zavetnik: mesta Genzano di Roma v Italiji

Atributi: talar z mitro in palico, mošnja z denarjem

Sveti Tomaž Villanovski, škof

Tomaž je odraščal v družini, v kateri je bila dobrodelnost prav gotovo na prvem mestu, zato se ne smemo čuditi, če se je tudi sam vse svoje življenje odlikoval prav po svojem čutu za reveže. Tem je že kot otrok dajal svoj zajtrk in celo obleko. Bil pa je tudi izredno nadarjen, zato so ga poslali v šole; na univerzi v Alcali je doštudiral filozofijo in bogoslovje. Komaj šestindvajset let je imel, ko je bil na isti univerzi že imenovan za profesorja obeh predmetov. Pred odličnim in uspešnim profesorjem je bila sijajna kariera, a se je po dveh letih odločil, da se odpove profesuri in zaprosi za sprejem med avguštince. Leta 1518 je bil kot redovnik posvečen v duhovnika in v samostanu je nadaljeval s pedagoškim delom. Zaradi odličnih sposobnosti, med drugim je bil iskan kot pridigar in spovednik, ga je cesar Karel V. želel imeti na svojem dvoru, a mu ni uspelo. Tomaž pa je kmalu postal prior in provincial. Duhovno je bil izredno bogat človek, kar potrjuje tudi to, da je med mašo pogosto doživljal mistična zamaknjenja. Želel jih je sicer prikriti, pa mu ni uspelo. Cesar je, ko je bil izpraznjen škofovski sedež v Granadi, želel, da on prevzame vodenje škofije, pa tudi tokrat ni »imel sreče«, saj je Tomaž odločno odklanjal to službo. A to, čemur se je najprej uspešno upiral, ga je doletelo nekoliko pozneje: postal je škof v Valenciji. V svoji skromnosti je tudi kot škof živel skrajno preprosto in ubožno. Ni si hotel polepšati prebivališča, denar je raje poslal neki bolnišnici, sam pa si je še naprej krpal redovno obleko. Vestno je obiskoval vse župnije v škofiji, uspešno izpeljal kar nekaj pokrajinskih škofovskih konferenc ter si prizadeval za odpravljanje napak med duhovščino in za njihovo svetost. Več ur na dan je kljub obilici dela preživel v molitvi pred Najsvetejšim, a vedno pripravljen, da najprej pomaga revežu. Ti so si kljuko njegovih vrat kar podajali; po več sto jih je vsak dan prihajalo in vsi so dobili kosilo, kozarec vina in kovanec. Skrbel je tudi za revne sirote in služabnikom celo izplačal nagrado, če mu je pripeljal kakšnega zapuščenega otroka. Bil je ena sama dobrota in milina, obenem pa je znal biti tudi strog in oster, kadar je šlo za cerkveno disciplino. Zadnje leto svojega življenja se je odpovedal škofovski službi in mirno umrl. Pred smrtjo je razdal vse, izprosil si je le posteljo, da je na njej lahko umrl.

Ime: Tomaž je svetopisemsko ime; latinska in grška oblika imena Thomas izhaja iz aramejskega Toma, kar pomeni »dvojček«.

Rodil se je leta 1488 v Fuenllani v Španiji,
umrl pa 8. septembra 1555 v Valenciji, prav tako v Španiji.

Družina: Rodil se je v pobožni in dobrodelni družini mlinarja Aloaza Tomaža Garcie in matere Lucije Martinez.

Zavetnik: mesta Genzano di Roma v Italiji.

Upodobitve: Upodabljajo ga kot škofa v ornatu, še raje pa v preprostem talarju z mitro in palico sredi beračev, kako jim iz mošnje deli denar. Upodobljen je tudi prizor, kako izroča svojo zadnjo lastnino – posteljo.

Beatifikacija: 7. oktobra 1618 ga je papež Pavel V. razglasil za blaženega, 1. novembra 1658 pa papež Aleksander VII. za svetnika.

Goduje: 8. septembra.

Misel: »Nikoli se nisem tako zelo bal, da bom izključen iz števila izvoljenih, kakor odkar sem škof.«