Papež

Zavetnik: Prvoobhajancev in romarjev ter nekaterih škofij po svetu.

Ime: Njegovo krstno ime je Jožef Melhior. Jožef izhaja iz hebrejskega imena s pomenom »naj (Bog) doda (potomstvo)«. Prav tako izhaja iz hebrejščine ime Melhior, »moj kralj (Bog) je luč«.

Rodil se je 2. junija 1835 v vasici Riese v pokrajini Treviso, ki je bila takrat pod Avstrijo, danes pa je v Italiji, umrl pa 20. avgusta 1914 v Vatikanu.

Družina: Rodil se je v preprosti kmečki družini, bil je drugi izmed enajstih otrok. Njegov oče Janez Krstnik Sarto je poleg kmetovanja opravljal še službo pismonoše, mati Marija (Margareta) Sason pa je bila gospodinja.

Službe: 1858: kaplan v Tomboli, 1867: župnik v Salzanu, 1875: kanonik in generalni vikar v Trevisu, 1884: škof v Mantui, 1893: kardinal in patriarh v Benetkah.

Pontifikat: Njegov pontifikat je trajal 11 let, od 4. avgusta 1903 do 20. avgusta 1914.

Predhodnik: Leon XIII. (1878–1903)

Naslednik: Benedikt XV. (1914–1922)

Geslo: Instaurare omnia in Christo (Ef 1,10), »Vse prenoviti v Kristusu«.

Kreposti: Bil je goreč dušni pastir, notranje globok človek, velik prijatelj otrok in revežev. Kljub svoji preprostosti in blagemu značaju pa je znal biti tudi odločen, tako da so mu dali vzdevek »živi ogenj«.  

Dela: Veliko si je prizadeval za notranjo prenovo življenja v Cerkvi. Dal je pobudo za ureditev novega zakonika cerkvenega prava, ustanovil je papeško uradno glasilo za objavo zakonov, prenovil rimsko kurijo, liturgijo (brevir, misal), ustanovil visoko šolo za cerkveno glasbo, Biblični inštitut …

Čudeži: So se dogajali že za časa njegovega življenja: ko je med neko avdienco dvignil v naročje paraliziranega otroka in ga spustil, je ta ozdravljen tekal po sobi. Paru, ki je imel dve leti starega otroka z meningitisom, je odpisal, da upa in moli zanj. Čez dva dni je otrok popolnoma ozdravel. Podobno se je zgodilo tudi kardinalu Ruffiniju, ki je po Pijevih besedah ozdravel od tuberkuloze.

Upodobitve: Imamo njegove fotografije iz različnih življenjskih obdobij in dogodkov. Bil je preprost človek lepe postave. Na vseh fotografijah njegov obraz izžareva posebno toplino.

Grob: Pokopali so ga v grobnici papežev v zelo preprost, samo kamnit grob. Na izrecno željo njegovega trupla niso balzamirali, a je ostalo popolnoma nestrohnjeno. Danes počiva pod stranskim oltarjem v kapeli Marijinega darovanja v cerkvi sv. Petra.

Beatifikacija: Papež Pij XII. ga je 3. junija 1951 razglasil za blaženega, 29. maja 1954 pa za svetnika.

Goduje: 21. avgusta.

Ob papežu sv. Piju X. , vidimo, kakšen blagoslov je za človeka dobra družina, kjer »vse govori o veri, skromnosti in preprostosti«, kot je dejal papež Janez Pavel II., ko je ob 150-letnici njegovega rojstva obiskal njegov dom. Ta papež je šel v zgodovino Cerkve kot 'evharistični papež'. Njegovo škofovsko in papeško geslo je bilo »Vse prenoviti v Kristusu« in v skladu z njim je izdal dva odloka, s katerima je opozoril na najmogočnejše sredstvo, ki to prenovo omogoča – na evharistijo. To sta odlok o pogostnem prejemanju svetega obhajila (1905) in odlok o zgodnjem prvem svetem obhajilu otrok (1910).

Pij-X Giuseppe Sarto, kakor je bilo kasnejšemu papežu ime, je zagledal luč sveta 3. junija 1835 v vasici Riese v severnoitalijanski pokrajini Veneto. Njegov oče Giombatta (Janez Krstnik), kmetič in občinski sel, se je poročil z dvajset let mlajšo Marjeto Šanson, ki je bila pridna šivilja. Prvi otrok jima je kmalu po rojstvu umrl, Giuseppe, ki so ga klicali Bepi, je bil drugi po vrsti, za njim pa je prišlo v hišo Sartovih še osem otrok. Mama Marjeta je zgodaj začutila, da ima njen Bepi duhovniški poklic in vzgajala ga je tako, da je klic lahko uresničil. S pomočjo dobrotnikov mu je omogočila šolanje. Leta 1858 je bil posvečen v duhovnika.

Kmalu po novi maši ga je škof poslal za kaplana v Tombolo, župnijo na padovanski ravnini. Tam je ostal celih devet let. Njegov župnik je prijatelju pisal: »Za kaplana so mi poslali mladega duhovnika, da ga izvežbam za naloge župnika ... toda ta duhovnik ima toliko dragocenih lastnosti, da se lahko jaz od njega veliko naučim.« Potem je bil poslan za župnika v Salzano, kjer je ostal prav tako devet let. Ko je spet preteklo devet let, se je Giuseppe Sarto preselil v Treviso, kjer je bil spiritual in škofijski kancler.

Po devetih letih je bil imenovan za škofa v Mantovi. Škofovsko posvečenje mu je podelil papež Leon XIII. Ko je osiveli mami Marjeti pokazal svoj škofovski prstan, je ona pokazala na tenki obroček na svoji roki rekoč: »Ti ne bi nosil škofovskega prstana, če jaz ne bi prej nosila svojega poročnega!« V devetih letih svoje škofovske službe je mantovsko škofijo globoko prenovil. Leta 1883 je bil imenovan za beneškega patriarha in obenem povišan v kardinala. Ko je prišel v Benetke, je v stolnici svetega Marka izrekel besede, ki so postale znamenite, ker jih je ponovil tudi kot papež: »Namen mojega poslanstva je: vse prenoviti v Kristusu!« Brž se je lotil dela: odpravil se je na pastirske obiske po škofiji, sklical je sinodo, zavzel se je za semenišče.

Ko je konec julija 1903, po smrti 93-letnega papeža Leona XIII. odhajal v Rim na volitve novega papeža, je Benečanom zagotovil: »Vrnil se tlom, živ ali mrtev!« Toda 4. avgusta je bil izvoljen za papeža in privzel si je ime Pij X. V svoji prvi okrožnici je za geslo svoje papeške službe postavil besede apostola Pavla: »Vse prenoviti v Kristusu« (Ef 1, 10). O njegovih evharističnih odlokih smo že povedali. Poleg tega je nastopil zoper modernizem, veliko je storil za prenovitev bogoslužja in cerkvenega petja. Zaradi njegove gorečnosti je dobil vzdevek 'ignis ardens' (plameneči ogenj). Silno ga je prizadel začetek prve svetovne vojne 26. julija 1914. »Rad bi umrl, da bi odkupil bolečine tolikih ljudi.« Vojna mu je dobesedno strla srce, ki je prenehalo biti 20. avgusta 1914. Papež Pij XII. ga je leta 1951 razglasil za blaženega, leta 1954 pa ga je prištel med svetnike.