Sredi 11. st. je bilo versko in moralno življenje prežeto s krizo. V čas težnje, da bi evangelij spet postavili na pravo mesto, je stopil sv. Peter Damiani, rojen kot nezaželeni otrok revne družine. Po bratovi zaslugi je končal šolanje in izkazalo se je, da je bistrega duha. Ustanovil je svojo šolo, pozneje pa se je umaknil v puščavniško življenje. Papež je v njem prepoznal zavzetega prenovitelja. Imenoval ga je za kardinala, ki je opravil bogato delo pri vračanju Cerkve k izvirom. Napisal je številne dogmatične, cerkvenopolitične spise in pridige.

Njegova misel: »Kdor se pri krstu v Kristusu prerodi v novega človeka, naj ne oblači več obleke umrljivosti, marveč naj odloži starega človeka, obleče novega in naj v njem živi, v novem slogu, čisto in sveto življenje,« je nadvse primerna za postni čas. Na same nove obleke, tiste od znotraj!