V širši okolici Žužemberka na Dolenjskem se razprostira zakrasela in razmeroma redko poseljena Suha krajina. Edina površinska voda na njej je reka Krka, ki je tu ustvarila zanimive lehnjakove pragove. Po valoviti pokrajini so raztresene gručaste vasice, njive in na nekaterih prisojnih pobočjih vinogradi, vse to pa obdajajo obsežni gozdovi, ki na jugovzhodu prehajajo v Kočevski rog. V tem delu se dviga tudi najvišji vrh Suhe krajine, 888 metrov visoki Sveti Peter, ki je vse bolj priljubljena izletniška točka.

Ko se po dolini Krke od severozahoda bližamo Svetemu Petru, bežijo mimo nas številne zanimivosti. V središču Žužemberka je obnovljeno obzidje mogočnega gradu, ki so ga med drugo svetovno vojno poškodovali partizanski napadi in zavezniško bombardiranje. Vojna vihra, ki je v teh krajih povzročila veliko gorja, je uničila tudi župnijsko cerkev sv. Mohorja in Fortunata, ki je danes povsem obnovljena. Na Dvoru pa vidimo ostanke plavža: v kraju je v 19. stoletju obratovala železarna, ki je spadala med največje industrijske obrate na Slovenskem.

Na Sveti Peter se lahko vzpnemo iz Lašč ter iz vasi Podhosta in Podgozd, ki z imenom naznanjata, da se podajamo v kraljestvo prostranih gozdov. Če v vasi Jama nad Dvorom zavijemo proti Podgozdu in tam sledimo planinskim markacijam, prispemo na koncu naselja do lesene table z napisom Sveti Peter, 888 m, 1˝ h. Ob njej pu­stimo avto in krenemo po kolo­vozu mimo njiv in lovske preže v gozd. V njem stoji lesen križ z oznako prve postaje križevega pota, ob katerem bomo hodili do vrha.



Dobro vidna steza se požene navkreber. Tla so tudi okrog poldneva zmrznjena, saj hodimo po severni strani hriba, ki se v teh dneh skriva pred soncem. Čez nekaj minut prispemo do gostega sestoja mladih drevesc. Za našim hrbtom se prikaže dolina, vendar se pot že čez nekaj korakov skrije med visoka drevesa. Tla so na debelo pokrita z listjem, iz katerega pogledujejo manjše skale. Pri četrti postaji križevega pota prvič prečkamo gozdno cesto, pri osmi pa drugič. Na leseni tabli piše, da smo v Črmošni dolini, kjer se naša pot križa z evropsko pešpotjo E7. Nadaljujemo navkreber po širokem kolovozu, s katerega nenadoma prestopimo na stezo, ki nas pripelje do devete postaje. Med drevjem se zariše vrhnji del hriba. Pri dvanajsti postaji še zad­njič prečkamo gozdno cesto, se vzpnemo do lovske obore in ob žičnati ograji po razmeroma strmem svetu na vrh.

Na vrhu, ki leži na tromeji občin Žužemberk, Dolenjske Toplice in Kočevje, je nekoč stala podružnična cerkev sv. Petra. V pisnih virih je omenjena v drugi polovici 15. stoletja in je bila v času turških vpadov ena izmed signalnih postaj. Aprila 1945 so jo minirali partizani, eksplozijo pa je povzročila topovska granata, ki je proti njim priletela iz doline. Danes stoji tam blizu manjše planinsko zavetišče, v katerem vse nedelje dežurajo člani planinske skupine iz Dvora. Nekaj korakov stran pa se lahko po lest­vah vzpnemo še na trinadstropni razgledni stolp. Čeprav razgled z njega nekoliko ovirajo visoka drevesa, smo bili deležni čarobnega prizora. Podrobnosti v dolini smo razločili le tja do Žužemberka, potem so utonile v sivkasti meglici. Iz nje so v ozadju štrleli le Julijci, Kamniško-Savinjske Alpe in vrh Kuma, ki je bil videti kot osamljen otoček sredi meglenega morja.




Sveti Peter (888 m)

Izhodišče: Podgozd.

Dostop: Dolenjsko avtocesto zapustimo v Ivančni Gorici, od koder nadaljujemo vožnjo prek Muljave in Žužemberka do Dvora. Tam zavijemo v desno proti Kočevju, v vasi Jama pa v levo proti Podgozdu. Planinskim markacijam sledimo skozi vas do konca asfaltne ceste, kjer pri kažipotu pustimo avto.

Višinska razlika: 680 m.

Dolžina vzpona: 1.30 ure.

Kratek opis poti: Pot pelje po gozdu mimo postaj križevega pota. Izlet kljub skoraj sedemsto metrom višinske razlike ni posebej naporen. Najbolj strm del je tik pod vrhom, sicer pa hodimo po širokih in udobnih poteh. Na njih je veliko razpotij, vendar nas planinske markacije zanesljivo peljejo v pravo smer. Na vrhu je manjše planinsko zavetišče, ki je odprto vsako nedeljo.

Zemljevid: Dolenjska, Gorjanci, Kočevski rog, 1 : 50.000.