Zavetnik: nima posebnega patronata

Atributi: maketa samostana, golob, ladja

Sveti Osvald, benediktinec, nadškof

Osvald velja za eno najpomembnejših cerkvenih osebnosti na Angleškem v 10. stoletju, ne samo zaradi odgovorne službe, ki jo je odlično opravljal, temveč tudi zaradi vedre narave, prijaznosti in pripravljenosti pomagati vedno in povsod. Pravijo, da je njegova lepa duša odsevala že z njegovega obraza. V otroštvu in mladosti ga je vzgajal stric sv. Odo, ki je bil nadškof v Canterburyju. Med drugim mu je zaupal nalogo, naj poskuša kanonike stolnega kapitlja v Winchestru pridobiti za večjo vnemo pri bogoslužju. Osvald pa je nato šel v samostan v Fleury na Francoskem, kjer ga je prevzel reformni duh benediktincev iz Clunyja. Po vrnitvi domov se je dal posvetiti v mašnika, nato pa pomagal sv. Dunstanu uresničevati clunyske reforme. A je že po dveh letih moral prevzeti novo dolžnost, saj so ga izbrali za škofa v mestu Worcester. Tudi tu se je kakor povsod, kamor je prišel, najprej lotil odpravljanja napak in slabosti med duhovniki, kar mu je ob veliki potrpežljivosti tudi uspevalo. Svoj stolni kapitelj, ki ga je pred časom reformiral, je spremenil v zgledno samostansko skupnost. V duhu reforme je začel ustanavljati samostane; prva dva sta bila v Bristolu, tretji pa samostan Ramsey blizu Worchestra. Ti novi, pa tudi drugi preurejeni samostani so veliko pripomogli k izboljšanju verske prakse med verniki, duhovnike pa so spodbujali k vestnejšemu spolnjevanju dolžnosti, k poglobljemu študiju in razvoju bogoslovne znanosti. Med drugim so začela spet izhajati odlična bogoslovna dela. Oswald je moral poleg worchesterske prevzeti še nadškofijo v Yorku. V njegovem času je napredovala tudi cerkvena umetnost, saj si je v duhu lepe in duhovno bogate liturgije prizadeval, da so bili cerkveni prostori čim lepše in bogato opremljeni. Sam je vseskozi ostajal skromen in ponižen; pisal je teološke traktate ter delal na vzgojnem in dobrodelnem področju. Uspelo mu je, da je med duhovniki obnovil zavest o lepoti in obveznosti celibata. Kako je imel rad reveže in jim skušal pomagati, pove tudi dejstvo, da jih je vsak dan zbiral pri sebi in jim umival noge. Pri tem delu ga je tudi doletela smrt leta 992.

Ime: Izhaja iz nemškega imena Oswald, to pa je zloženka iz anglosaksonske besedice ōs »Bog« in starovisokonemškega waltan »vladati«.

Rodil se je kmalu po letu 920 v Angliji,
umrl pa 29. februarja 992 v Worchestru v Angliji.

Družina: Bil je potomec danskih plemičev, ki so se naselili na Angleškem in tu opravljali zelo vplivne službe. Bil je sorodnik ali prijatelj vodilnih angleških svetnikov tega stoletja.

Zavetnik: nima posebnega patronata.

Upodobitve: Upodabljajo ga kot škofa v škofovskem ornatu z maketo samostana v roki. Njegova atributa sta lahko še golob, ladja, slikajo pa ga tudi z demoni.

Goduje: 28. februarja, ponekod 15. oktobra.