Zavetnik: glasbenikov, častijo pa ga tudi kot priprošnjika zoper sušo in za dež.

Atributi: redovna obleka, škofovska palica in knjiga

Mladostna leta je Odo preživel na dvoru Viljema Akqivitanskega, nato je devetnajstleten vstopil v duhovniški stan in postal kanonik pri sv. Martinu v Toursu. Tu je živel spokorno, veliko študiral in si pridobil temeljito izobrazbo. Kasneje ga je želja po čim popolnejšem življenju pripeljala v samostan Baume, od tod pa v Cluny. Pod njegovim vodstvom je Cluny postal središče reformiranih samostanov in prenovitvenih reform, ki so zajele vso Cerkev.



Ime: Ime Odo (Odon) in podobna (Oton) razlagajo v nemščini kot skrajšane oblike iz zloženih germanski imen, katerih prvi člen je ot- ali od-. Sestavina ot pomeni v starovisokonemščini »posest, bogastvo, sreča«.

Rodil se je okoli leta 878/879 v Akvitaniji v Franciji,

umrl pa 18. novembra 942 v Toursu, prav tako v Franciji.

Družina: Bil je sin pobožnih plemiških staršev, ki dolgo niso imeli otrok, zato ga je oče, vitez Ebba I., gospodar Deolsa v Burgundiji, ob rojstvu posvetil svetemu Martinu.

Sodobniki: sveta Adelajda, cesarica, sveti Gerald iz Aurillaca, papeži Janez XI. Leon VII., Štefan VII.

Zavetnik: Za svojega zavetnika so si ga izbrali glasbeniki, častijo pa ga tudi kot priprošnjika zoper sušo in za dež.

Skupnost: Benediktinci so najstarejši meniški red v zahodni Evropi, saj ga je sv. Benedikt ustanovil že leta 529 in sestavil preprosto redovno pravilo (Regula). Njihov matični samostan je na Monte Cassinu, pravilo reda pa je »moli in delaj«.

Reforma: Clunysko gibanje za prenovo meniškega življenja je iz skromnih začetkov v samostanu Cluny preraslo v gibanje za celotno krščansko obnovo tedanje Evrope. Odo velja za pravega začetnika clunyskega meništva in reformnega gibanja.

Prednik: Bl. Bernon (919–927)

Naslednik: Bl. Ajmard (Ademar) (942–948)

Dela: Življenjepis svetega Geralda iz Aurillaca, tri knjige moralnih esejev (Collationes), v sedmih knjigah je izdal svoje znamenito pesniško delo o Odrešitvi (Occupatio), svetemu Martinu v čast pa je napisal dvanajst antifon (odpevov) in štiri himne.

Kreposti: Odo je vse življenje s posebno vnemo častil Marijo in svetega Martina ter bil zvest svojemu idealu meništva. Bil je ponižnega in preprostega značaja.

Življenjepis: Prvi njegov življenjepis je napisal Janez iz Salerma

Upodobitve: Upodabljajo ga v redovni obleki, s škofovsko palico in knjigo, ko deli pomoč revnim.

Smrt: Pokopali so ga v samostanu v Toursu. Njegove relikvije naj bi hugenoti v 16. stol. uničili, a del teh hranijo v l'Isle-Jourdanu južno od Toursa.

Goduje: 18. novembra.