Papež Frančišek je v katehezi med današnjo splošno avdienco govoril o upanju, veselju in ljubezni, poroča Radio Vatikan. Sveti oče je spomnil, da je največja zapoved, ki nam jo je zapustil Gospod Jezus, zapoved ljubezni: »Ljubiti Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in ljubiti svojega bližnjega kakor samega sebe«. Poklicani smo k dejavni ljubezni, kar je po papeževih besedah naša najbolj vzvišena poklicanost, z njo pa je povezano tudi veselje krščanskega upanja. Kdor ljubi, ima veselje upanja, veselje, da bo srečal veliko ljubezen, ki je Gospod.

Med splošno avdienco je bil prebran odlomek iz Pavlovega Pisma Rimljanom (12,9-13), v katerem nas apostol Pavel opozarja, naj naša ljubezen ne bo hinavska. Vprašati se moramo, kdaj do tega pride in kako smo lahko prepričani, da je naša ljubezen iskrena, pristna, da se v njej ne pretvarjamo.

Hinavščina se lahko vrine tudi v naš način, kako ljubimo. To se zgodi, ko ima naša ljubezen osebni interes: ko opravljamo človekoljubna dela zato, da bi pokazali sami sebe ali pa občutili lastno zadovoljstvo; ko se potegujemo za stvari, ki so vidne, da bi se pobahali s svojim razumom ali svojimi sposobnostmi. Za vsem tem je napačna in varljiva ideja, da smo dobri, če ljubimo. Vendar ljubezen ni človekova stvaritev, proizvod našega srca, ampak predvsem milost, Božji dar, za katerega moramo prositi. Bog pa nam ga z veseljem dá, če ga prosimo.

Pavel nas vabi, naj priznamo, da smo grešniki in da je tudi naš način ljubezni zaznamovan z grehom, obenem pa nam prinaša novo oznanilo in upanje. Gospod pred nami odpira pot osvoboditve in odrešitve, ponuja nam možnost, da tudi mi »živimo največjo zapoved ljubezni« in »postanemo orodja Božje ljubezni«. To se zgodi, ko pustimo, da nas vstali Kristus ozdravi in nam obnovi srce. On je tisti, ki nam kljub naši majhnosti in uboštvu daje doživeti Očetovo sočutje in poveličevati čudovita dela Njegove ljubezni.

Apostol Pavel nas z besedami, namenjenimi skupnosti v Rimu, ne želi toliko grajati, ampak prej »spodbuditi in poživiti upanje v nas«, je poudaril sveti oče. Vsi imamo namreč izkušnjo, da ne živimo v polnosti ali kakor bi morali živeti zapoved ljubezni. Po papeževih besedah je tudi to milost, saj nam pomaga razumeti, da »mi sami nismo zmožni zares ljubiti«, ampak mora Gospod nenehno obnavljati ta dar v našem srcu. »Po izkušnji njegovega neskončnega usmiljenja« bomo sposobni ljubiti druge, kakor jih ljubi Bog, jim želeli dobro, da bi postali sveti, prijatelji Boga. Zadovoljni bomo, da bomo blizu revnemu in ponižnemu, kakor to počne Jezus z nami, ko smo daleč od Njega; da se bomo sklanjali k nogam bratov kakor on, dobri samarijan, to dela z nami, s svojim sočutjem in odpuščanjem.

Papež Frančišek je ob koncu kateheze izpostavil, da je to, o čemer nam govori apostol Pavel, »skrivnost veselja v upanju«. Vemo namreč, da se Božja ljubezen ne zmanjša v nobenem položaju, niti v naših neuspehih ne. Povabil je, naj kristjani živimo v veselju upanja, ko podarjamo bratom, kolikor pač lahko, tisto, kar vsak dan prejemamo od Boga.

Vir: Radio Vatikan
Foto: arhiv Družine (T.S.)