V Vatikanu so danes objavili poslanico papeža Frančiška za 50. svetovni dan miru, ki ga bomo obhajali 1. januarja 2017. Naslov dokumenta je Nenasilje: stil politike za mir, papež Frančišek pa ga je podpisal 8. decembra, na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja.

Besedilo najprej spominja na še vedno aktualne besede bl. Pavla VI., ki je v prvi poslanici pred petdesetimi leti zapisal, da je mir edina prava smernica človeškega napredka. Med drugim je navedel besede svojega predhodnika, sv. Janeza XXIII., ki je izpostavljal mir, utemeljen na resnici, pravičnosti, svobodi in ljubezni. Papež Frančišek se tako zaustavlja ob nenasilju kot stilu politike za mir in ob tem Boga prosi, naj nam vsem pomaga »v globini naših občutij in osebnih vrednot zajemati iz nenasilja«. Da bi ta, skupaj z dejavno ljubeznijo, vodil način, kako ravnamo drug z drugim v medosebnih odnosih, družbenih in mednarodnih: »Da bi nenasilje, od krajevne in vsakdanje ravni pa vse do svetovnega reda, lahko postalo značilen stil naših odločitev, naših odnosov, naših dejanj in politike v vseh njenih oblikah.«

Preteklo stoletje sta opustošili dve pogubni svetovni vojni, spoznali smo grožnjo nuklearne vojne, danes se spoprijemamo s strašno vojno v koščkih. Nasilje povzroča izjemno trpljenje. S kakšnim namenom? Ali nasilje omogoča doseči cilje trajne vrednosti? Nasilje ne predstavlja skrbi za naš razdrobljeni svet, odgovarja sveti oče v poslanici. Nato spominja, da je tudi Jezus živel v času nasilja. In Jezus je učil, da je resnično bojno polje, kjer se spopadata nasilje in mir, človeško srce. Toda njegov odgovor na to je pozitiven: neutrudno je oznanjal brezpogojno ljubezen Boga, ki sprejema in odpušča; svoje učence je učil, naj ljubijo tudi sovražnike. Začrtal je pot nenasilja, ki jo je sam prehodil vse do konca, do križa. Kdor torej sprejme Jezusovo veselo novico, zna prepoznati nasilje, ki ga nosi v sebi, in se pusti ozdraviti Božjemu usmiljenju, tako da sam postane orodje sprave: »Biti pravi Jezusovi učenci danes pomeni pristati tudi na njegov predlog nenasilja.«

Benedikt XVI. je pojasnil, da nenasilje za kristjane ne predstavlja zgolj taktičnega vedenja, temveč držo nekoga, ki je tako prepričan o Božji ljubezni in njegovi moči, da ga ni strah soočiti se z zlom samo z orožji ljubezni in resnice.

Nenasilje, kot še zapiše papež Frančišek, tudi ni »vdaja, izmikanje ali pasivnost«. Pri tem med drugim spominja na Mater Terezijo, Mahatmo Gandhija in Khana Abdula Ghaffarja Khana, Martina Luthra Kinga, Leymah Gbowee ter na sv. Janeza Pavla II.

Če je izvor nasilja v srcu ljudi, potem se pot nenasilja začenja v okviru družine. Ta je namreč okolje, kjer se nauči komunicirati in skrbeti za druge; kjer se trenja ali spori presegajo z dialogom, iskanjem dobrega za drugega, usmiljenjem in odpuščanjem. Iz družine se veselje ljubezni nato razširi po svetu in v družbi. Nedavno sklenjeni jubilej pa nas spominja, da so del naše družine, naši bratje in sestre, tudi osebe, ki so obravnavane z brezbrižnostjo, ki so žrtve krivice in trpijo nasilje.

Gradnja miru »preko dejavnega nenasilja« je nujna, povzema papež Frančišek. »Priročnik« te strategije nam je dal Jezus sam z osmimi blagri, ki predstavlja »program in izziv« tudi za politične in verske voditelje, za odgovorne v mednarodnih ustanovah, za voditelje podjetij in medijev: »Prenesti blagre v način, kako opravljajo svoje odgovornosti.« Dejavno nenasilje je način, kako pokazati, da je enotnost resnično bolj učinkovita in rodovitna kakor spor.

Vir: Radio Vatikan
Foto: splet