Apostol Tomaž po papeževih besedah predstavlja vse nas, ki nismo bili navzoči, ko se je Gospod prikazal, in nismo videli njegovih telesnih znamenj ali prikazovanj. Enako kot učenec imamo dvome in težave, kako verovati, da je Kristus vstal, če pa ga nismo videli ali se ga dotaknili. Razmišljamo enako kakor Tomaž, a se tega ne smemo sramovati.

Pustolovščina vere iz luči in senc

»Evangeljska Tomaževa prigoda nam pravi, da Jezus ne išče popolnih kristjanov. Strah me je, ko vidim kristjana ali skupino kristjanov, ki mislijo, da so popolni. Gospod ne išče kristjanov, ki nikdar ne dvomijo in ki vselej kažejo svojo trdno vero. Ne, kot pri Tomažu je pustolovščina vere vselej sestavljena iz luči in senc. Kakšna vera bi sicer bila?« se je vprašal Frančišek.

Zlasti v trenutkih utrujenosti in krize se želi vstali Jezus vrniti in biti z nami. Pričakuje le, da ga iščemo, kličemo, mu prinašamo svoje potrebe in nevero. On se vedno vrne, ker je potrpežljiv in usmiljen.

Krize niso greh, temveč pot

Evangelij nam s Tomaževo krizo govori, naj se ne bojimo kriz življenja in vere, ki niso greh, temveč pot. Dostikrat nas, nadaljuje sveti oče, krize ponižajo, saj z nas slečejo idejo popolnosti, večvrednosti, in nam pomagajo priznati, da smo potrebni pomoči. »Boljša je nepopolna, toda ponižna vera, ki vedno vrača k Jezusu, kakor pa domišljava, ki nas dela ošabne in arogantne. Gorje njim,« je posvaril papež.

Gospod se ne ustraši naših kriz in slabosti

Kaj pa Gospod? On se, tako papež, ne vda in se nas ne naveliča, ne ustraši se naših kriz in slabosti; vrača se, tudi ko so vrata zaprta ali ko dvomimo. Toda ne vrača se z mogočnimi znamenji, pred katerimi bi nas bilo sram in bi se čutili majhne, temveč s svojimi ranami, znamenji njegove ljubezni, s katerimi je sprejel našo krhkost, pojasnjuje Frančišek.

On se vedno vrne, ker je potrpežljiv in usmiljen

»Zlasti v trenutkih utrujenosti in krize se želi vstali Jezus vrniti in biti z nami. Pričakuje le, da ga iščemo, kličemo, mu prinašamo svoje potrebe in nevero. On se vedno vrne, ker je potrpežljiv in usmiljen. Odpira dvorane zadnjih večerij naših strahov in naše nevere, ker nam želi vselej dati drugo priložnost,« je poudaril sveti oče.

Pomislimo na zadnjič ...

»Pomislimo na zadnjič, ko smo se ob trenutku krize zaprli vase, se zabarikadirali v svoje težave in pustili Jezusa pred vrati, in si znova obljubimo, da se bomo prihodnjič, čeprav mukoma, vrnili k njemu, njegovemu usmiljenju, k tistim ranam, ki so nas ozdravile. Tako bomo postali zmožni sočutja in se brez predsodkov približati ranam drugih,« je še dodal papež Frančišek.

Boljša je nepopolna, toda ponižna vera, ki vedno vrača k Jezusu, kakor pa domišljava, ki nas dela ošabne in arogantne. Gorje njim.

Poziv k velikonočnemu premirju

Po opoldanski molitvi je voščil vsem, ki danes praznujejo veliko noč, in ponovil poziv k velikonočnemu premirju. »Naj bo On tisti, ki bo dal mir, ki je zaradi vojnih grozodejstev hudo ogrožen. Namesto da bi se v dveh mesecih vojna v Ukrajini ustavila, se je stopnjevala. V za kristjane najbolj svetih in slovesnih dneh je bolj slišati ropot orožja kot zvok vstajenjskih zvonov,« je dejal sveti oče.

Politični voditelji, prosim, prisluhnite glasu ljudi!

Po njegovem je velikonočno premirje minimalen in oprijemljiv znak želje po miru: »Ustavite napad, da se soočite s trpljenjem izčrpanega prebivalstva. Vse vas prosim, da povečate molitev za mir in imate dovolj poguma reči in pokazati, da je mir možen. Politični voditelji, prosim, prisluhnite glasu ljudi, ki si želijo mir in ne stopnjevanja konflikta.«