Papež Frančišek je pri katehezi med današnjo splošno avdienco spregovoril o »družinskem duhu«. Zbrane vernike je spomnil na škofovsko sinodo, ki se je pred nekaj dnevi začela na temo Poklicanost in poslanstvo družine v Cerkvi in sodobnem svetu. Kot je dejal sveti oče, je »družina, ki hodi po Gospodovi poti, temeljna pri pričevanju o Božji ljubezni in si zato zasluži vso predanost, ki je je zmožna Cerkev«. Sinoda je poklicana, da za današnji čas predstavi to skrb Cerkve. Papež je povabil, naj sinodalno zasedanje spremljamo z molitvijo in s pozornostjo. Čeprav je sveti oče pred tremi tedni dejal, da se je niz katehez o družini sklenil, je danes pojasnil, da bodo v času sinode kateheze namenjene premišljevanju o »nekaterih vidikih odnosa med Cerkvijo in družino«, za katerega tudi lahko rečemo, da je nerazvezljiv.



Pozoren pogled na vsakdanje življenje moških in žensk razkriva, da je vsepovsod potrebna injekcija »družinskega duha«. Medčloveški odnosi – civilni, gospodarski, pravni, poklicni, državljanski - so zelo razumski, uradni, organizirani, pa tudi zelo »dehidrirani«, suhi in anonimni. Na trenutke postanejo neznosni. Čeprav želijo biti vključujoči v vseh svojih oblikah, v resnici povzročajo osamljenost in odmetavanje vedno več oseb.

Družina zato za vso družbo odpira veliko bolj človeško perspektivo, je zatrdil papež. Predstavlja namreč pogled na človeški odnos, ki je zgrajen na svobodni zavezi ljubezni, otrokom odpira oči za življenje, ne le telesni pogled, ampak tudi vse ostale čute. »Družina vpelje v potrebo po vezeh zvestobe, iskrenosti, zaupanja, sodelovanja in spoštovanja; spodbuja k načrtovanju sveta, ki je primeren za bivanje, in k veri v zaupne odnose tudi v težkih razmerah; uči ceniti dano besedo, spoštovanje posameznih oseb, medsebojno zaupnost o osebnih omejitvah.« Vsi vemo, da je družinska pozornost do najmanjših, najbolj občutljivih in najbolj ranjenih članov nenadomestljiva. Ta, ki v družbi uresničuje te drže, jih je osvojil v družinskem duhu, zagotovo ne v tekmovalnosti in želji po samouresničitvi.

Četudi vse to vemo, družina ni deležna primerne teže, priznanja in podpore v politični in gospodarski organizaciji današnje družbe, je opozoril papež Frančišek. Ne le, da nima ustreznega priznanja, družina prav tako več ne proizvaja učenja. Sodobna družba z vso svojo znanostjo in tehniko še vedno ni sposobna prevesti teh spoznanj v oblike, ki bi bile najboljše za civilno sobivanje. Organizacija življenja se po papeževih besedah vse bolj zaustavlja v »vedno večji birokraciji, ki je popolnoma tuja temeljnim človeškim odnosom«, družbene in politične navade pa pogosto kažejo »znamenja propadanja, kot so nasilnost, vulgarnost, prezir, ki so daleč pod pragom družinske vzgoje, tudi minimalne«.

Cerkev danes ugotavlja zgodovinski pomen svojega poslanstva, ki se nanaša na družino in pristni družinski duh, pri tem pa začenja pri pozornem pregledu svojega lastnega življenja. »Cerkev je in mora biti Božja družina,« je poudaril Frančišek.

Ko je Jezus poklical Petra, naj hodi za njim, mu je rekel, da bo postal ribič ljudi. Za to pa je potrebna nova vrsta mrež. Danes so ena od najpomembnejših mrež za poslanstvo Petra in Cerkve prav družine. To ni mreža, ki nas naredi za ujetnike, ampak nas nasprotno osvobaja slabih voda zapuščenosti in brezbrižnosti, ki mnoge ljudi utapljajo v morju osamljenosti in ravnodušnosti. Družine dobro vedo, kaj pomeni dostojanstvo, ko se čutimo otroci in ne sužnji, ne tujci in ne zgolj številke na osebni izkaznici.

Tu, pri družini je Jezus začel svojo pot med ljudi, da bi jih prepričal, da jih Bog ni pozabil. Tu je Peter vzel moč za svoje poslanstvo. Od tu Cerkev, poslušna Učiteljevi besedi, odrine na globoko, prepričana, da bo ulov čudežen. Sveti oče je pri tem spodbudil k molitvi, »da bi zanos sinodalnih očetov, ki so spodbujeni s Svetim Duhom, lahko zanetil zagon Cerkve, ki zapusti stare mreže in se znova poda ribarit, pri tem pa zaupa besedi svojega Gospoda.« Kot je ob koncu še spomnil papež, nam je Kristus nekaj obljubil: če celo hudobni očetje dajejo kruh svojim lačnim otrokom, koliko bolj bo Bog dal Duha tistim, ki ga prosijo z gorečo vztrajnostjo, čeprav so nepopolni.

Vir: Radio Vatikan / M.M.Š.
Foto: splet