Priprave na ta veseli dan so se za prostovoljce začele že nekaj tednov prej, saj so za brezdomce skrbno pripravljali igrico o sv. Vincenciju Pavelskemu. Brezdomci so v zadnjem času radi prisluhnili zgodbam iz življenja svetnika, ki so jim jo zaposleni košček za koščkom odkrivali pri dopoldanskem druženju ob kavi. Življenje svetnika se jih je tako dotikalo že nekaj mesecev.

V sredo, 6. decembra so se brezdomci že zgodaj popoldne polni pričakovanja začeli zbirati pred dnevnim centrom. Po topli malici so skupaj s prostovoljci poklepetali ob kavi in pecivu. Do prihoda igralcev so ob kitari prepevali zimzelene popevke in že takrat je pritekla kakšna solza. Morda zaradi starih spominov, morda zaradi občutka, da so nekje lahko doma.

Nato sta na oder pritekla angela, ki sta predstavila zgodbo o sv. Vincenciju. Zgodba je močno ganila vse prisotne. Najprej jih je popeljala v zaporniško celico, kjer je sv. Vincencij sočutno skrbel za jetnike in k temu vzpodbujal tudi sestre, ki so mu pomagale pri delu. Prostovoljci so odlično prikazali Vincencijevo skrb za najbolj uboge, pa tudi za sestre, ki so obupovale nad težkim delom. Vse je spodbujal k skrbi za svoje dostojanstvo, da so tako lahko poskrbeli tudi za dostojanstvo drugih.

Nato so vsi skupaj priklicali sv. Miklavža. Vse zbrane je povabil, naj prav poskrbijo zase in za drugega, saj jim bo dostojanstvo prineslo več veselja kot vsa njegova darila. Seveda pa je vse tudi obdaril s skromno pozornostjo, nato pa je med večerjo ostal med brezdomci in z vsakim poklepetal.

V prazničnem popoldnevu se je v dnevnem centru zbralo 100 brezdomcev in 20 prostovoljcev. Kljub temu, da je bil prostor ves čas poln, je bilo med njimi mirno in prijateljsko razpoloženje. Tako sveti Vincencij kot sveti Miklavž sta vsem pokazala, da je “ljubezen neskončno iznajdljiva”. Marsikomu se je zazdelo, da so se za trenutek zares približala Nebesa.