Atributi: oblačilo vzhodnih škofov, knjiga ali razgrnjen zvitek

Na življenje moža, ki mu življenjepisci dajejo naslov »veliki«, »ves sveti« in »božji« mož, je vplivala vrsta velikih svetniških osebnosti, po katerih se je zgledoval in vsrkaval vase njihovo modrost. Tako je tudi sam, po vrsti preizkušenj in trpljenja, poln gorečnosti za pravovernost (ortodoksijo), postal močan steber vesoljne Cerkve v prvi polovici 9. stoletja.

Ime: Grško ime Methodios je pridevniško ime iz besede methodos »pot, ki vodi k čemu, način učenja ali preiskovanja, preiskava, preiskovanje, metoda«.

Rodil se je: okoli leta 788/800 v Sirakuzah na Siciliji v Italiji,
umrl pa 14. junija 847 v Carigradu v Turčiji.

Družina: Izhajal je iz bogate in spoštovane družine, očetu je bilo ime Janez, bil je mož močne vere, izobražen in pogumen.

Sodobniki: sv. Evtimij, patriarh sv. Nikefor, cesarji Nikefor I., Mihael I., Leon V., Mihael II., Teofil, cesarica Teodora, papeža Paskal I. in Gregor IV.

Službe: Po študiju je vstopil v samostan Kenolak ob vznožju bitinijske gore Olimp. Kasneje ga je patriarh sv. Nikefor poklical v Carigrad za svojega najožjega sodelavca, arhidiakona. Po krajšem bivanju v nekem samostanu je odpotoval v Rim in bil tam posvečen v duhovnika. Ko se je vrnil v Carigrad, ga je dal cesar zapreti in izgnati in šele cesar Teofil ga je poklical nazaj na dvor, štiri leta pred smrtjo, 843, pa so ga izvolili za patriarha.

Škofija: Škofijo naj bi na ozemlju Bizanca ustanovil sv. Andrej, brat apostola Petra. Potem ko je leta 330 cesar Konstantin ustanovil novo mesto Konstantinopel (po naše: Carigrad), je le-to postalo sedež vzhodnega rimskega cesarstva (»novi Rim«), škofija pa je bila povzdignjena v nadškofijo in postala leta 381 patriarhat. Danes šteje okoli 3,5 mil. vernikov, patriarh Bartolomej I. se imenuje »ekumenski«.

Prednik: Janez VII. Gramatik (837–843)

Naslednik: Ignacij (847–858)

Kreposti: Bil je velik asket, imel je odlične organizacijske sposobnosti, njegove sodbe so bile zrele in premišljene. Bil je velik zagovornik in borec za odpravo ikonoklazma, prepovedi češčenja svetih podob. To mu je dokončno uspelo z razglasitvijo praznika pravoslavja, 11. marca 843.

Dela: Napisal je več življenjepisov svetniških oseb, zlasti sv. Evtimija, Kozma in Damjana, Nikolaja. Več njegovih himen v čast svetnikom še danes pojejo pri vzhodni liturgiji. Poleg teh je napisal še več teo­loških in liturgičnih del, polemik, ohranjene so tudi nekatere njegove pridige.

Upodobitve: Upodabljajo ga kot sivolasega, bradatega moža v značilnem oblačilu vzhodnih škofov s knjigo ali razgrnjenim zvitkom v roki.

Goduje: 14. junija.

Grob: Pokopali so ga v cerkvi svetih apostolov. Njegov grob so zelo častili. O veliki noči so imeli navado, da sta ob njegovem grobu skupaj molila patriarh in cesar ter mu prižgala svečo.