Zavetnik: Nima posebnega patronata.

Marko je pravzaprav najdlje časa preživel kot misijonar na Slovaškem, v deželi in na župnijah, kjer so imeli močan vpliv kalvinci. Ti so Marka sovražili in ga na koncu tudi obglavili.

Ime: Njegovo polno ime je Marko Štefan Krizin. Marcus v lat. se nanaša na rimskega poganskega boga vojskovanja Marta, »martov, nanašajoč se na Marta«; ime Štefan pa ima izvor v grškem izrazu stefanos, kar pomeni »venec, krona«, predvsem »častni, zmagovalni venec«.

Rodil se je leta 1588/1589 v Križevcih na Hrvaškem,

umrl pa 7. septembra 1619 v Košicah na Madžarskem, danes Slovaška.

Družina: Rodil se je v bogati in ugledni krščanski družini z vojaško tradicijo, njegov oče je bil v vojaški službi.

Študij: Z dvanajstimi leti so ga starši poslali v jezuitsko gimnazijo na Dunaj, kjer je vstopil v Marijino kongregacijo, nato pa študij nadaljeval v Gradcu, ki ga je dokončal z doktoratom iz filozofije. Ker je bil nadarjen in med najboljšimi učenci, so ga predstojniki poslali v Rim v zavod Germanik, tu je doštudiral in bil 4. aprila 1615 v lateranski baziliki posvečen v duhovnika.

Službe: Sprva je duhovniško službo opravljal v domačih Križevcih, kasneje pa ga je ostrogonski škof poklical k sebi. Postavil ga je za profesorja in ravnatelja semenišča v Trnavi, kasneje pa ga imenoval tudi za ostrogonskega kanonika.

Ločina: V njegovem času so bili kalvinci zelo močni ter so imeli veliko pristašev. Kalvinizem je ena glavnih vej protestantizma. Njen začetnik je bil Jean Calvin, švicarski duhovnik, kalivnizem pa se je kmalu razširil po vsej Škotski, Franciji, Skandinaviji in na Nizozemskem. Za kalvinizem so značilne preproste cerkve brez okrasja. V njih sta dovoljena le molitev in petje.
Zavetnik: Nima posebnega patronata.

Beatifikacija: Za blaženega ga je papež Pij X. razglasil 15. januarja 1905, za svetnika pa Janez Pavel II. 2. julija 1995.

Upodobitve: Upodabljajo ga v kanoniški obleki, rdečem talarju in koretlju s križem na prsih ter mučeniško palmo v levici. Poleg sebe pa ima čolniček za kadilo. Upodobljen pa je tudi skupaj s svojima tovarišema, s katerima je prestal mučeniško smrt.

Smrt: Zaradi uspehov v boju za pravo krščansko vero je postajal Marko vedno bolj trn v peti, zato so iskali priložnost, kako bi ga onesposobili. Tako so njega in dva tovariša obtožili požara v Košicah, jih prijeli in zaprli. Tri dni so bili brez hrane in vode, mučili so jih in zahtevali, da prestopijo v kalvinsko vero. Vsi trije so to zavrnili in bili zato po hudem mučenju 7. in 8. septembra obglavljeni.

Grob: Njegove posmrtne ostanke so kasneje slovesno pokopali v uršulinski cerkvi v Trnavi.

Goduje: 7. septembra.