Leta 1380 se je v stari beneški plemiški rodbini rodil peti otrok. Krstili so ga za Lovrenca. Očeta je kmalu zgubil, zato je pobožna mati sama skrbela za številno družino. Ko je odrastel, se je namesto z nevesto, ki mu jo je izbrala mati, zaročil z božjo modrostjo. V prikazni se mu je ponujala skušnjava udobnega, bogatega, z vsem preskrbljenega življenja, sam pa je sledil notranjemu glasu, ki mu je pravil, da je vse skupaj le »prazen dim, zakladi so težko kamenje na srcu, duša in telo pa zbolita«. Prikazala se mu je nebeška modrost v deviški podobi, lepa kot jutranja zarja, žareča kot sonce in mu prijazno rekla: »Ljubi mladenič, ali nameravaš svoje srce pogubiti? To, kar iščeš - mir, najdeš samo pri meni. Meni daj svoje srce.« Lovrenc je vstopil v samostan, postal menih in pozneje duhovnik. Bil je ponižen in skromen. Papež ga je imenoval za škofa v Benetkah, vendar je bila tudi tu njegova glavna naloga pomagati ubogim in pomoči potrebnim. Kot beneški patriarh je umrl leta 1455. Kako so ga ljudje spoštovali in imeli radi, pove podatek, da so ga pokopali šele po 67 dneh, ker so k mrtvaškemu odru prihajale množice od blizu in daleč.

»Če ti dam malo, ti s tem nič ne pomagam; če ti pa dam veliko, potem dobiš ti sam, tisoč drugih pa ne dobi nič.« (odgovor sorodniku, ko ga prosi za denar)
»K tebi pridem, o Jezus!« (njegove zadnje besede)
»Molitev človeka spremeni.«
»Dela vsakemu človeku ob smrtni uri govore: mi smo tvoji otroci, pri tebi ostanemo in s teboj gremo k sodbi.«
»Najnevarnejša med vsemi skušnjavami je: ne vedeti, da smo skušani.«
»Tudi najboljše meso začne gniti, če ni nasoljeno. Brez soli skušnjave se tudi najlepša duša pogrezne v pogubo.«
»Potrpežljivost naredi, da sovražniki zanjo plačujejo.«
»Če te napada sovražnik, ljudje zatirajo, skrbi glodajo, bolečine trpinčijo, te muči obup, izgovori najsvetejše ime: Jezus!«
»Dišave šele tedaj razširjajo svoj prijetni duh, kadar se zažgo; tako tudi naše kreposti šele v razbeljeni peči nadloge.«
»Veliko preprostih in ponižnih doseže nebeško kraljestvo; noben napuhnjenec, pa naj bo še tako pameten in premeten, ne pride k nebeški gostiji. Toliko hujše bolečine bo trpel, kolikor je sam za zlo uporabljal božje darove.«
»Kolikor je pregreh v duši, toliko je vžganih znamenj. Če se pred telesno smrtjo tako skrbno beži, ker nihče noče umreti; koliko bolj je treba bežati pred večno smrtjo. Če je pametno izogibati se bolečinam, ki trajajo le kratek čas, pa kmalu zopet minejo, s kolikšno resnostjo se je šele treba ogibati tistega trpljenja, ki je neskončno.«