Sveti Ladislav Ogrski, kralj

Ladislav kot drugorojenec preganjanega ogrskega kralja Bela I. ni imel veliko možnosti, da bi kdaj zasedel prestol v domovini, a se je po različnih zapletih zgodilo prav to. Kmalu po Ladislavovem rojstvu so Madžari postavili za kralja njegovega strica Andreja, za njim pa Salomona, Ladislavovega bratranca. Tega so zaradi njegove samovolje in neodločnosti velikaši kmalu odstavili in prestol ponudili Ladislavovemu bratu Gejzu I., ki pa je kmalu umrl. Za njim je tako prišel na vrsto Ladislav. V tem času, leta 1077, je bil že zrel mož, trdnega krščanskega prepričanja. Že na začetku je sklenil, da ne bo vladal s silo, ampak si prizadeval za mir in spoštovanje zakonitega reda. S tem namenom je, kljub nekaterim nasprotovanjem, povabil bratranca Salomona, ki so mu nasilno odvzeli oblast, na odkrit pogovor, po katerem se je Salomon brez nasilja odpovedal pravicam do prestola. Tudi zaradi takega načina vladanja in svoje srčne plemenitosti je Ladislav užival veliko naklonjenost ljudstva. Bil je orjaške in lepe postave, vendar je svoje telo večkrat pokoril s posti in ni užival vina. Kot goreč kristjan in pobožen mož, ki je zaupal v božjo pomoč, je bil sposoben vso noč prečuti v molitvi. Bil je zvest papežu in Cerkvi, zato si je v času svojega vladanja močno prizadeval, da bi med svojimi rojaki utrdil pravo krščansko vero. Kajti kljub temu da so Madžari na zunaj krščanstvo sicer sprejeli, je bilo med njimi še veliko divjih poganskih navad, ki so se jim le stežka odpovedovali. Ladislav je zato predpisal stroge kazni za malikovanje in zanemarjanje verskih dolžnosti. Red in spoštovanje božjih postav pa je najprej zahteval od velikašev in duhovnikov, ki so morali biti preprostemu ljudstvu za zgled. Trudil se je posnemati svojega prednika in vzornika sv. Štefana, za katerega je dosegel, da ga je papež skupaj s sinom Emerikom razglasil za svetnika. Kljub temu da si je želel predvsem miru, pa je moral velikokrat poseči tudi po sili, zlasti kadar je bilo ogroženo njegovo kraljestvo. Želel se je podati tudi na prvo križarsko vojno v Sveto deželo, pa sta mu bolezen in smrt to preprečila. Pred smrtjo je vse svoje premoženje zapustil Cerkvi.

Ime: Ponekod njegovo ime pišejo tudi kot Vladislav. Je slovanskega izvora, sestavljeno iz besed vladati in mir, sestavina mir pa naj bi nastala iz starejšega mer, kar pomeni »slaven, velik«. Gre torej za »slavno vladajočega vladarja«.

Rodil se je okoli leta 1040 na Madžarskem,
umrl pa 29. junija (ali julija?) 1095 pri Neutri na Slovaškem.

Družina: Njegov oče, preganjani ogrski kralj Bela I., je bil nečak sv. Štefana, mati Sventena (Riska) pa je bila hči poljskega kralja Mječislava II. Njegovemu starejšemu bratu je bilo ime Gejza.

Zavetnik: Madžarske; poleg sv. Štefana uživa veliko slavo tako pri Madžarih kot pri Poljakih in Rusih. Častijo ga tudi na Hrvaškem, njegove upodobitve pa najdemo še v Rimu, Švici in Nemčiji. Pri nas mu je posvečena cerkev v Beltincih.

Upodobitve: Skoraj vedno je prikazan kot kralj v viteški opravi, pogosto na konju.

Goduje: Njegov god so prvotno praznovali 27. junija, po novem 30. junija, ponekod pa ga imajo zapisanega v koledarjih tudi 29. julija.