Zavetnik: škofije Lugano, univerze v Salzburgu, družbe sv. Karla Boromejskega, dušnih pastirjev, škofov, semenišč, boromejk; priporočajo se mu tudi proti kugi in različnim trebušnim boleznim.

Sveti Karel Boromejski, milanski nadškof in kardinal

Svetniško veličino Karla Boromejskega lepo izražajo besede Hieronima Soranze: »Ker je njegova vernost tako velika, upravičeno lahko rečemo, da je s svojim zgledom rimskemu dvoru koristil bolj kot vsi koncilski sklepi.«

Ime: Je po izvoru germansko, razlagajo ga iz starovisokonemške besede karl v pomenu »mož, soprog«.

Rodil se je 2. oktobra 1538 na gradu Arona pri Lago Maggiore v Italiji,

umrl pa 3. novembra 1584 v Milanu, prav tako v Italiji.

Družina: Bil je plemiškega rodu, tretji izmed šestih otrok grofa Gilberta Borromea. Mati Margeria Medici mu je kmalu umrla, tako da ga je vzgajala mačeha Tadeja Dal Verme. Z Boromeji so bile v sorodu vse največje in najpomembnejše italijanske družine.

Službe: Z enaindvajsetimi leti je postal kardinal in papežev državni tajnik, kmalu nato milanski nadškof.

Škofija: Karel je uradno prevzel milansko nadškofijo 12. maja 1564 in jo vodil do smrti. Milanska nadškofija je največja v Evropi, na njenem ozemlju živi dobrih 5 milijonov ljudi, od tega 95 % katoličanov. Ima 1107 župnij, okoli 1900 duhovnikov, 800 redovnikov in več kot 6.000 redovnic. Od leta 2012 jo vodi kardinal Angelo Scola. Nastala naj bi okoli leta 200, po izročilu naj bi tu prvi oznanjal evangelij sv. Barnaba.

Prednik: Filippo II. Archinto (1556–1558)

Naslednik: Gaspare Visconti (1584–1595)

Dela: Neprecenljivo je njegovo delo pri obnovi na vseh področjih verskega življenja: liturgije, življenja in vzgoje duhovščine, cerkvenega premoženja; ustanavljal je dobrodelne in vzgojne zavode, semenišča, skrbel za reveže in bolnike.

Duhovnost: Njegovo duhovno življenje je bilo usmerjeno v hojo za Kristusom, v premišljevanje njegovega trpljenja in v smisel njegove spravne daritve. Živel je strogo asketsko življenje, opravljal stroge spokorne vaje, pogosto se je postil in zelo malo spal.

Zavetnik: škofije Lugano, univerze v Salzburgu, družbe sv. Karla Boromejskega, dušnih pastirjev, škofov, semenišč, boromejk; priporočajo se mu tudi proti kugi in različnim trebušnim boleznim.

Upodobitve: Običajno je upodobljen v škofovskem ali kardinalskem oblačilu, v desnici drži križ, včasih pa ima tudi vrv okoli vratu ali bič v roki (znamenje spokorništva). Obraz na upodobitvah je večinoma povzet po posmrtni maski: oglate poteze, velik nos in živahne oči.

Zadnje besede: »Glej, Gospod, prihajam!«

Grob: Pokopali so ga v kripti milanske stolnice, leta 1751 pa so njegove relikvije prenesli v posebno, njemu posvečeno kapelo.

Beatifikacija: Za blaženega ga je razglasil papež Klemen VIII. 12. maja leta 1602, za svetnika pa papež Pavel V. 1. novembra 1610.

Goduje: 4. novembra.

Misel: »Če želimo zares napredovati v služenju Gospodu, moramo vsak dan svojega življenja začeti z novo vnemo …«