Arški župnik je od malega želel postati duhovnik. Učenje mu ni šlo dobro, a prepoznali so njegovo gorečnost: »Cerkev ne potrebuje samo učenih duhovnikov, temveč tudi in še bolj pobožne in svete.« To se je izkazalo, ko je postal župnik v vasici Ars. Molil in pokoril se je za spreobrnjenje vaščanov, ki so se vdajali nedeljskemu delu, popivanju, preklinjanju in veseljačenju. V spovednici je preživel po dvanajst ur na dan in si za ves teden skuhal lonec krompirja. Mnoge je nagovarjalo, da je mislil zares, ko je rekel: »Če bi vedeli, kako nas Boga ljubi, bi umrli od sreče. Dober kristjan ima vse ljudi rad: dobre zato, ker so dobri, hudobne iz sočutja, ker upa, da jih bo s tem poboljšal, in ker vidi v njih duše, ki jih je odkupila kri Jezusa Kristusa.«

Morda nam bo v pomoč opomnik s to mislijo – da bi jo znali živeti tudi, ko bi hoteli izbrati vse drugo kot »rad imeti«.