Janez Gabrijel Perboyre, fant bistrega duha, sprva ni pretirano razmišljal o duhovniškem poklicu. Šele ko je v semenišče pospremil svojega mlajšega brata Ludvika, se je odločil, da tam tudi sam ostane. Obenem se je v njem
prebudila močna želja po misijonskem delovanju na Kitajskem. Zaradi neugodnih razmer in Janezovega slabega zdravja so predstojniki to njegovo željo za nekaj časa preusmerili drugam, ko pa je na poti na Kitajsko umrl njegov brat, mu niso mogli odreči, da ga ne bi nadomestil prav on. Njegovo misijonsko delovanje je bilo težko in kratko, neprestano se je moral skrivati in na skrivaj tudi oznanjati. Na koncu je postal žrtev izdaje: prijeli so ga, zasliševali, mučili in mu podtikali lažne obtožbe, dokler ga niso obsodili na smrt in na križu zadavili.

Ime: Obe imeni sta hebrejski, Janez, Johanan pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«, Gabrijel pa »božji mož, božji junak«.

Rodil se je 6. januarja 1802 v vasi Puech, v župniji Mongesty pri Cahorsu v južni Franciji,
umrl pa 11. septembra 1840 v Vučangu (Ou-Tchang-Fou) na Kitajskem.

Družina: Bil je drugi izmed osmih otrok v kmečki družini očeta Petra in mame Marije, roj. Rigal. Trije bratje so postali duhovniki, dve sestri pa redovnici.

Skupnost: Misijonsko skupnost lazaristov je ustanovil Vincencij Pavelski leta 1617 (oz. 1625), njeno glavno poslanstvo je oznanjevanje evangelija ubogim; najbolj značilna oblika njihovega delovanja so ljudski misijoni. Ime so dobili po matičnem samostanu svetega Lazarja v Parizu.

Službe: Še pred posvečenjem je bil dve leti učitelj v zavodu lazaristov v Montdidierju pri Amiensu. Po posvečenju so ga imenovali za profesorja dogmatike v velikem semenišču Saint-Flour, kasneje pa je postal rektor malega semenišča in bil do odhoda v misijone leta 1835 tudi ravnatelj novincev.

Misijoni: Njegov prvi misijon je bil v Fukienu v kitajski pokrajini Hupe. Sledilo je misijonarjenje v pokrajini Honan. Kasneje je bil imenovan za misijonarja v Čaj-juen-kovu, kjer je bilo okoli 2.000 kristjanov. Tu so ga leta 1839 tudi izdali, ujeli in odpeljali v ječo, mučili ter na koncu usmrtili.

Zavetnik: Nima posebnega patronata.

Kreposti: Že kot študent je pokazal veliko skrb za bližnjega, saj je okoli sebe zbiral učence in jih na svojih rednih poteh k ubogim, bolnikom in jetnikom vzgajal v Vincencijevem duhu. Njegovo duhovnost predstavljajo štirje stebri: vera v božjo Previdnost, ljubezen do misijonov, skrb za skupnost in posvetitev Mariji.

Grob: Mučeništvo je pretrpel na t. i. »rdeči gori«, kristjani pa so poskrbeli, da so njegovo truplo najprej pokopali na krščanskem pokopališču, kjer je bil pokopan tudi bl. Frančišek Regis Klet, kasneje pa so njegove posmrtne ostanke prenesli v matično hišo lazaristov v Parizu.

Goduje: 11. septembra.

Beatifikacija: Papež Leon XIII. ga je 10. novembra 1889 razglasil za blaženega, papež Janez Pavel II. pa 2. junija 1996 za svetnika.

Misel: »V križu, evangeliju in evharistiji najdemo vse, kar si sploh lahko zaželimo.«
Rodil se je leta 1802 v južni Franciji. V kmečki družini je vladal krščanski duh. Odločilno je na mladega Janeza vplival stric Jakob, lazarist. Ta je poskrbel, da je končal šolanje. Po maturi se je Janez odločil, da bo šel za misijonarja na Kitajskem, zato je tudi on vstopil k lazaristom. Ker je bil po končanem bogoslovnem študiju z dvaindvajsetimi leti še premlad za posvečenje, so ga poslali za učitelja v neki lazaristovski zavod. Podobno kakor pozneje Friderik Ozanam je zbiral učence v skupine, ki jih je na svojih rednih potih k ubožcem, bolnikom in jetnikom skušal dejavno uvajati v duha sv. Vincencija Pavelskega, ustanovitelja lazaristovskega reda.

Po mašniškem posvečenju je Janez Gabrijel postal profesor dogmatike v bogoslovju Saint Flour. Predstojniki so mu tako zaupali, da so ga že naslednje leto imenovali za rektorja malega semenišča. S skupino mladih, idealnih lazaristov in svetnih duhovnikov je osnoval ekipo, ki ni bila samo kos tedanjim revolucionarnim valovom, marveč je mladino potegnila za sabo. Še vedno pa se je navduševal za misijon na Kitajskem.

Prvi je tja odpotoval njegov brat Ludovik, a je leta 1829 v Indoneziji umrl. Čez pet let je odšel na pot Janez Gabrijel. Dalj časa se je ustavil v portugalski koloniji Macao, kjer se je pridno učil kitajščine. Decembra leta 1835 se je končno po morju odpravil na Kitajsko, kjer so mu določili misijon v notranji pokrajini Hupe. Vožnja na kitajski džunki (jadrnici) je bila zelo naporna, saj se je kot tujec moral zaradi strogih kitajskih zakonov podnevi skrivati. Na cilj je prišel šele čez štiri mesece, hudo bolan. Potovanje in čas med boleznijo je izkoristil za učenje kitajskega jezika. Ko je ozdravel, so ga poslali v sosednjo pokrajino Honan, da bi oskrboval okoli 1500 tamkajšnjih kristjanov.

V januarju 1838 je bil Perboyre imenovan za misijonarja s sedežem v Čajuenkovu v pokrajini Hupe; na tem področju je bilo okoli dva tisoč kristjanov. Sedež misijona je bil daleč v hribih in je bil zaradi tega razmeroma varnejši. Perboyre je znal najti posrečene pastoralne pobude in k delu pritegniti tudi laike. Ti so kristjanom ob nedeljah in prazničnih popoldnevih razlagali od misijonarja nakazano snov v obliki pogovora.

Kitajski oblastniki so ga 15. septembra 1839 zaprli ter ga na razne načine mučili, čeprav je bil slaboten in bolan. Ni hotel poteptati križa, kar bi bilo znamenje, da je odpadel od krščanske vere, zato je bil obsojen na smrt. Cesarjeva potrditev obsodbe je prišla natančno čez eno leto. Še isti dan je bil usmrčen.

Goduje 11. septembra.