V tistem času je bilo na italijanskih ulicah veliko fantov, ki so bili prepuščeni sami sebi, različnim nevarnostim in kriminalu. Don Bosko jih je reševal, jim dajal pravo vzgojo, dom in zavetje. To je bil začetek tako imenovanih oratorijev.

Že leta 1846 je ustanovil prvi oratorij sv. Frančiška Saleškega, leta 1859 pa kongregacijo ali družbo salezijancev, ki ji je dal ime prav po sv. Frančišku Saleškem, ki ga je zelo cenil. 

Oratorij v Radencih avgusta 2023. FOTO: Dani Mauko

Pozneje je v sodelovanju z Marijo Dominiko Mazzarello ustanovil redovno družbo hčera Marije Pomočnice, ona je postala njena prva vrhovna predstojnica in je tudi že razglašena za svetnico. Sestre so skrbele – in to delajo še danes – predvsem za vzgojo revnih in zapuščenih deklet. 

Pustite mladim vso prostost, da počno stvari, ki so jim najbolj všeč. Pri tem pa morate v njih odkrivati kali njihovih dobrih nagnjenj ter poskrbeti, da se razvijejo. Vsak z veseljem dela samo tisto, za kar se čuti sposobnega! – V vsakem mladem človeku, tudi najbolj zanemarjenem, je neka točka, ki je občutljiva za dobro. Prva vzgojiteljeva dolžnost je, da poišče to "občutljivo struno srca" in na njej gradi. (sv. Janez Bosko)

Osrednja naloga salezijancev je bila torej vzgoja revne, zapuščene in ogrožene (pa tudi druge) mladine. Pri tem poslanstvu je don Boska podpirala njegova mama Marjeta, ki je še danes za vso salezijansko družino svetel in posnemanja vreden zgled krščanskega življenja. 

Ona je bila »mati« prvih fantov v oratoriju ter je kasneje postala mati vseh, ki jih združuje salezijanska karizma, s preprostim imenom »mama Marjeta«. Leta 2006 jo je papež Benedikt XVI. razglasil za častitljivo Božjo služabnico.

Janez Bosko se je želel približati mladim tudi s tem, da je pogosto uporabljal »čarovniške« trike. Vendar pa je s »čaranjem« zgolj želel pridobiti pozornost mladih, pozneje pa se je z njimi posvečal molitvi in duhovni rasti.

Bil je tudi nadarjen pisatelj. Veliko dobrega je napravil s svojim katoliškim čtivom pod naslovom Letture Cattoliche. Podobno poslanstvo imajo v Sloveniji rakovniške Knjižice.

Sveti Janez Bosko je umrl 31. januarja 1888. Njegove zadnje besede so se glasile: »Povejte mojim fantom, da jih vse pričakujem v nebesih!« 

Veličina sv. Janeza Boska in njegov vzgojni sistem ostajata prisotna vse do današnjih dni. Njegovo delo in skrb za mladino po vsem svetu – tudi pri nas – nadaljujejo salezijanci, hčere Marije Pomočnice, salezijanski sotrudniki, don Boskove prostovoljke in številni drugi posamezniki, ki sledijo njegovemu zgledu.

O don Bosko, dobrotljivi oče, ljubeznivo nas poglej z neba! Daj mi duše in vse drugo vzemi, želel si iz dna, iz dna srca.

Don Boska je za svetnika razglasil papež Pij XI. na veliko noč leta 1934. Je zavetnik mladine, fantov, vzgojiteljev, duhovnikov, odvisnikov, tiskarjev, katoliških založnikov, vajencev in bogoslovcev.

Notranjost cerkve sv. Janeza Boska v Mariboru. FOTO: Katja Zver

V Slovenijo so prišli salezijanci 23. novembra 1901 in ustanovili postojanko na Rakovniku v Ljubljani, kjer je še danes sedež slovenske salezijanske inšpektorije. Sv. Janezu Bosku je pri nas posvečena župnijska cerkev ene od mariborskih župnij, ki prav tako nosi njegovo ime.

V eni od minulih izdaj revije Magnificat je bil objavljen don Boskov nagovor mladim fantom o tem, kako jih Bog ljubi:

Prepričan sem, dragi fantje, da smo ustvarjeni za nebesa. Zato moramo vse svoje življenje naravnati k temu veličastnemu cilju. Nagrada, ki nam jo Gospod obljublja, bi morala biti naša spodbuda; kazen, ki nas v nasprotnem primeru čaka, pa naše svarilo. K temu vas mora nagibati še zlasti velika ljubezen, ki jo Bog goji do vas.

Je že res, da ljubi vse ljudi kot delo svojih rok, vendar pa goji še posebno naklonjenost do mladine in v njej oblikuje svoje veselje. Vi ste torej veselje in ljubljenci Boga, ki vas je ustvaril. Ljubi vas, ker imate še čas storiti veliko dobrih del. Ljubi vas, ker ste v letih preprostosti, ponižnosti, nedolžnosti in nasploh še niste postali nesrečni plen peklenskega sovražnika.

Podobna znamenja posebne naklonjenosti je Zveličar dal tudi otrokom. Pravi, da je vse, kar storimo otrokom, kot bi njemu samemu storili. Vsakogar, ki jim na kakršenkoli način škoduje, pa svari s strašansko kaznijo: »Kdor pa pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da se mu obesi mlinski kamen na vrat in se potopi v globino morja.« Všeč mu je bilo, da so otroci hodili za njim, vabil jih je k sebi, jih objemal in blagoslavljal.

Glede na to, da vas v starosti, v kateri ste sedaj, Gospod tako izjemno ljubi, zakaj ne bi sprejeli trden sklep, s katerim mu odgovarjate, da boste storili vse, kar bi mu moglo ugajati, in se izogibali vsemu, kar bi se mu utegnilo gnusiti?