Svetnik iz 2. stoletja velja za »veliki duhovni in teološki most med vzhodnim in zahodnim krščanstvom«, upokojeni papež Benedikt XVI. pa ga je v eni izmed svojih katehez označil kot »zmagovalca v boju proti krivoverstvom«.

Pastir, ki je prišel z zahoda, deloval pa je kot apostol na vzhodu, bo torej dobil naziv doctor unitatis, učitelj edinosti, poroča Radio Vatikan. Papež je poudaril, da je že v svetnikovo ime, Irenej, »vtisnjena beseda mir«: grški koren Eirenaios pomeni »miren«, »miroljuben«, in označuje nekoga, ki si prizadeva prinašati mir in delati zanj. Prav to pa je bil program svetnikovega življenja. Sv. Irenej bo 37. svetnik, ki bo prejel ta častni naziv.

Sveti Irenej je zmagovalec v boju proti krivoverstvom.

Po navedbah avstrijskega Kathpressa je tedanji nadškof v Lyonu, kardinal Philippe Barbarin, papeža Frančiška že leta 2017 prosil, naj svetega Ireneja slovesno razglasi za »cerkvenega učitelja edinosti«. Papež je s pismom z dne 4. januarja 2018 dal svoje načelno soglasje, obenem pa izrazil zahtevo, da francoski škofje in rektorji teoloških univerzitetnih inštitutov predlog kardinala Barbarina temeljito preučijo.

Evangelizator barbarov v boju proti gnosticizmu

Irenej bil verjetno rojen v Smirni in je leta 177 prispel v Galijo. Bil je Polikarpov učenec, torej posredno učenec apostola Janeza, in prvi krščanski teolog, ki je poskušal pripraviti povzetek prvotnega krščanstva. Govoril je grško, za evangelizacijo keltov in germanov pa se je naučil jezike ljudstev, ki so veljala za barbare. Svoje delo je opravljal v času hudega preganjanja in v zgodovinskem obdobju, ki sta ga zaznamovala dva pomembna kulturna dogodka: v prvi vrsti vzpon gnosticizma na področju krščanstva – to je bila prva oblika herezije z dobro doktrinalno strukturo, ki je mogla navdušiti tudi mnoge izobražene kristjane; poleg tega pa se je v poganskem svetu širil neoplatonizem, daljnosežna filozofija, ki je imela veliko podobnosti s krščanstvom.

Branilec nauka

Irenej je poskušal z odločilnim odgovorom opozoriti na napake v gnosticizmu, nauku, ki je trdil, da je vera, ki jo uči Cerkev, le simbol za preproste, ki ne morejo razumeti težkih stvari; razumniki pa naj bi doumeli, kaj stoji za temi simboli, in bi tako oblikovali elitistično, razumsko krščanstvo. Pastir iz Lyona pa je odprl priložnost za dialog z neoplatonizmom in zbral nekaj splošnih načel, ki jih je osebno razvil. Izmed njegovih spisov ostajata dve deli: pet knjig z naslovom Zoper krivoverstva ter delo Prikaz apostolskega nauka, ki velja za najstarejši katekizem krščanskega nauka.

 Papež med nagovorom Pravoslavno-katoliško mešane delovne skupine sv. Ireneja FOTO: Vatican Media

Kateheze papeža Benedikta XVI. leta 2007

Sv. Irenej je s svojimi spisi dosegel dvojni namen: braniti pravi nauk pred napadi krivovercev in jasno izpostaviti resnice vere, kot je v katehezi med splošno avdienco marca 2007 dejal upokojeni papež Benedikt XVI. Po njegovih besedah je bil sv. Irenej predvsem človek vere in Pastir, lastnosti dobrega Pastirja, ki jih je imel Irenej, pa so občutek za mero, bogastvo nauka in misijonska gorečnost. Irenej je, tako Benedikt XVI., prvak v boju proti herezijam, trdno ukoreninjen v svetopisemskem nauku o stvarjenju, in je »zavrnil dualizem in gnostični pesimizem, ki sta razvrednotila telesne stvarnosti« ter »odločno zagovarjal izvorno svetost materije, telesa, mesa, nič manj kot duha«.

Sistematična teologija

Kljub temu Irenejevo delo daleč presega zgolj izpodbijanje krivoverstva: po mnenju Benedikta XVI. je »prvi veliki teolog Cerkve, ki je ustvaril sistematično teologijo; sam govori o sistemu teologije, torej o notranji skladnosti celotne vere«. »V središču njegovega nauka je vprašanje Pravila vere in njenega prenosa. Za Ireneja pravilo vere v praksi sovpada z vero apostolov in nam daje ključ za razlago evangelija. Apostolska vera, ki je nekakšna sinteza evangelija, nam pomaga razumeti, kaj pomeni, ter kako moramo brati evangelij,« je v svoji katahezi pojasnil Benedikt XVI.

Sveti Irenej je tudi prvi veliki teolog Cerkve, ki je ustvaril sistematično teologijo.

Irenej je prinašal evangelij, ki ga je v neprekinjeni verigi prejel od apostolov, ti pa niso učili nič drugega kot preprosto vero. Vedno je polemiziral glede »skrivnostnega« značaja gnostične tradicije in opozarjal na njena protislovja. Prizadeval si je za ponazoritev »pristnega koncepta apostolskega nauka,« ki je »javen«, »edini« in »pnevmatičen«: vodi ga Sveti Duh, »ki ga oživlja in stori, da ga Cerkev pravilno razume.«