Kdo je bil pravzaprav Ignacij, o katerem jezuiti bore malo govorimo? Čisto na kratko: Bil je plemič, Bask po rodu, ki je gorel za tedanje špansko kraljestvo. Rodil naj bi se leta 1491 na gradu Loyola v baskovski deželi (letnica rojstva ni čisto gotova), umrl pa leta 1556 v Rimu, v stavbah ob sedanji cerkvi Jezusovega imena v bližini Beneškega trga. 

Umrl naj bi torej star okoli 65 let. Bil je mož nizke rasti, z eno nogo krajšo od druge, orlovsko obliko nosu, značilno plešo ter vencem las v zatilju. Bil je ves predan Kristusu in Mariji.

V mladostnih letih je bil diplomat ter občasni vitez, koleričnega ognjenega značaja, človek iz enega kosa. Po zadetku s kroglo (obletnico tega zadetka praznujemo) se ni več videl v posvetni karieri, saj je med okrevanjem odkril »razločevanje duhov«, tj. kako razločevati med zlim in dobrim ter med dobrim in boljšim. 

Pri svojih 33 letih se je odločil, da bo doštudiral filozofijo in teologijo, da bi lahko javno pridigal. Na Sorboni v Parizu so se mu pridružili prvi prijatelji, ki so želeli živeti podobno kot on. S Petrom Fabrom, Frančiškom Ksaverjem in še štirimi drugimi so 15. avgusta 1534 na griču Montmartre (griču mučencev) v Parizu napravili prve zaobljube. 

Kot karizmo ali poslanstvo so razpoznali to, da se dajo na razpolago papežu tam, kjer bi jih najbolj potreboval. Cerkev so želeli spreminjati od znotraj z ljubeznijo, ne od zunaj z ultimati ali celo ločitvijo od nje.

Mistična duša

Red je bil od papeža uradno potrjen leta 1540, tedaj pa je štel le 10 članov. Številčno je po ustanovitvi sledil nagel vzpon, tako da je ob Ignacijevi smrti red imel že ok. 1000 članov, razpršenih po svetu, saj jih je papež najbolj potreboval v misijonih oz. novoodkritih in oddaljenih deželah, ustanavljali pa so tudi brezplačne šole za revne dijake in študente. Na območju Slovenije so npr. ustanovili kolegij v Ljubljani in Mariboru.

Znan je njegov Duhovni dnevnik (poleg Duhovnih vaj in Avtobiografije), kjer ga spoznamo kot mistično dušo, ki odločitve sprejema ob maševanju in molitvi. V oktobru bo ta dnevnik prvič izšel v slovenskem prevodu iz španščine.

Več

Ustavimo se še ob pomembnem moralnem vodilu ali maksimi jezuitskega reda, ki ga je vanj vnesel Ignacij sam, to je t. i. MAGIS (v prevodu: VEČ). V kontekstu Ignacijevega življenja in tudi prakse ignacijanske duhovnosti je mogoče zaslediti dvojno rabo. Ena raba bolj odgovarja na vprašanje »Kaj?« oz. na vsebino tega, kar delam, druga pa na vprašanje »Kako?« oz. na način, kako pristopam.

MAGIS je slavljenje in češčenje Boga. FOTO: Tatjana Splichal.

1. Prva raba je bolj usmerjena na cilj oz. jo najdemo kot notranjo vez gesla »Ad maiorem Dei gloriam« ali »Vse v večjo Božjo slavo«, kar Ignacij zapiše pod načelo in temelj Duhovnih vaj oz. kot človekov smisel življenja. Pravi: »Človek je ustvarjen, da slavi in časti Boga, našega Gospoda, in mu služi ter tako reši svojo dušo. Drugo na zemlji pa je ustvarjeno za človeka, da mu pomaga doseči cilj, za katerega je ustvarjen. Iz tega sledi, naj človek stvari uporablja toliko, kolikor mu pomagajo k njegovemu cilju, in jih toliko opušča, kolikor ga pri tem ovirajo« (DV t. 23). 

V taki drži je Ignacij izkusil največji blagoslov in rast v duhovnem življenju, zato jo priporoča tudi drugim. MAGIS je torej slavljenje in češčenje Boga. Slavljenje in češčenje pa za Ignacija pomeni sprejemati vse, kar nam Bog daje kot dar, največji dar pa je on sam, v osebi Kristusa, Božjega Sina, ki naj ga kristjan išče in najde v vseh drugih darovih oz. stvareh.

2. Druga uporaba je bolj moralno-praktična in usmerjena na način ravnanja. Ignacij jo je najprej razumel malo bolj narcisistično: biti prvi, biti najboljši, biti slaven. Ko ji je po spreobrnjenju dal duhovni pomen oz. jo uporabil za dosego duhovnih ciljev, ga je začela graditi. 

V praktičnem smislu torej vabi k opravljanju vseh opravil na najboljši način, kar je v moji moči, potruditi se kar najbolj in se boriti proti lenobi, izkoriščanju, nepoštenosti ali polovičarstvu oz. mlačnosti.

Biti res pri stvari, ki jo opravljam, ali vsaj prositi za to, da bi lahko bil. Vsako delo tako lahko postaja molitev. Bolj pomembno od tega, kaj delam, je, kako delam, s kakšnim odnosom, koliko je v tem prostora za druge in Boga. 

Sledi tega bi lahko našli tudi v parafrazi načela, ki je nastalo šele po Ignaciju: Delaj, kot da je vse odvisno le od tebe, in zaupaj, kot da je vse odvisno le od Boga. Magis kot odličnost v tem smislu ne pomeni povzdigovanja, občutka večvrednosti, tekmovalnosti, izrivanja drugih, pač pa osebno odločitev za »več« zaradi ljubezni do sebe, drugih in Boga; da bi bil svet lepši in boljši. 

Osnovno sredstvo za doseganje te rabe za »več, magis« je t. i. eksamen ali dnevno (lahko celo trikrat dnevno) kratko izpraševanje vesti in darovanje preživetega v dnevu do trenutka eksamna ter prošnja za naprej. 

Avtor prispevka je p. Marjan Kokalj. Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (31/2021).