Zavetnik: Priporočajo se mu kot zavetniku proti bolečinam v grlu. Poleg tega je zavetnik vzhodne Cerkve in Cerkve v severni Afriki.

Ignacij je okoli štirideset let vodil Cerkev v Antiohiji in bil ves čas zgled pravega škofa, tako da so se nanj sklicevali še na drugem vatikanskem cerkvenem zboru. Bil je poosebljenje dobrega pastirja, ki da svoje življenje za svoje ovce, se zanje nenehno trudi in z ljubeznijo skrbi zanje. Njegova pisma pa se uvrščajo med najlepše spomenike in so pravi biser prve krščanske literature.


Ime: Latinsko ime Ignatius povezujejo z latinsko besedo ignis »ogenj«. Imenovali so ga tudi Teoforos »bogonosec«.

Rodil se je okoli leta 35 (ali 50) v Antiohiji v Siriji,

umrl pa okoli leta 107 (med 98 in 117) v Rimu v Italiji.

Družina: O njegovi mladosti ne vemo nič. Izročilo pravi, da je bil kristjan iz poganstva, učenec apostola Janeza. Izročilo govori tudi o tem, da naj bi bil on tisti deček, ki ga je Jezus postavil pred apostole kot zgled (prim. Mt 18,2–3).

Škof: Bil je drugi naslednik apostola Petra v Antiohiji, in sicer med letoma 69 in 117.

Antiohija: Antiohija je bila za Rimom in Aleksandrijo tretje najpomembnejše cerkveno središče, sedež patriarha. Obstaja iz apostolskih časov, saj ga je ustanovil apostol Peter. Tu sta delovala tudi Pavel in Barnaba; tu se prvič pojavi ime »kristjani«. Danes naslov antiohijskega patriarha še vedno uporablja pet različnih cerkva, v latinski Cerkvi pa je bil naziv ukinjen leta 1964.

Prednik: Evodius (okoli 53 do 69).

Naslednik: Heron (okoli 107 ali 117 do 127).

Apostolski Prištevamo ga k peterici apostolskih očetov (pisci, katerih dela so nastala ob koncu prvega in na začetku drugega stoletja), poleg njega so to še: Barnaba, Klement Rimski, Herma in Polikarp iz Smirne.

Mučeništvo: Okoli leta 110, za časa cesarja Trajana, so ga prijeli na osnovi obtožbe in ga z vojaškim spremstvom odvedli v Rim v smrt. Pot jih je vodila najprej po morju, nato pa po kopnem skozi Malo Azijo. Povsod so ga kristjani množično pozdravljali, dokler ni prišel v Rim, kjer so ga v flavijskem amfiteatru (Koloseju) vrgli levom, da bi ga požrli.

Dela: Ohranjenih je sedem njegovih pisem, ki jih je napisal na poti v smrt: štiri v Smirni in tri v Troadi: Efežanom, Magnezijcem, Tralcem, Rimljanom, Filadelfijcem, Smirnčanom in Polikarpu. Prevedena so tudi v slovenščino.

Zavetnik: Priporočajo se mu kot zavetniku proti bolečinam v grlu. Poleg tega je zavetnik vzhodne Cerkve in Cerkve v severni Afriki.

Kreposti: Bil je steber mlade Cerkve, s svojim zgledom in pismi je vnemal srca ljudi vseh časov za krščansko vero.

Upodobitve: Skoraj vedno je prikazan kot starček, večinoma z brado. Upodabljajo ga tudi kot škofa v areni, obkroženega z levi ali v okovih.

Grob: Njegove relikvije so kristjani zbrali in jih prinesli v Antiohijo ter jih pokopali v tamkajšnji baziliki, nekdanjem templju boginje Fortune. Relikvije so kasneje prenesli v cerkev sv. Klemena v Rimu.

Goduje: Njegov god obhajajo na Vzhodu 20. decembra, pozneje so določili 1. februar, danes pa ga obhajamo 17. oktobra.

Misel: »Zame je lepše, da umrem v Jezusa Kristusa, kakor da kraljujem nad vsemi konci zemlje.«