Ime Hospicij slovenimo kot Gostoljubni in prav gostoljubje je bilo krona kreposti sv. Hospicija, ki se je naselil v starem stolpu blizu Nice, od koder je blagoslavljal mesto. Živel je samotarsko življenje po zgledu egiptovskih puščavnikov. Znan je po strogem postu in molitveni zbranosti ter kontemplaciji, ki jo je združeval z odpiranjem navzven. Mnogi so pri njem iskali duhovno pomoč. Z njimi je delil borna živila, ki jih je nabral ali dobil. Vsakogar je sprejel odprtega srca v prepričanju, da moramo drug drugemu na zemlji postreči v Božjem imenu, saj vsakega, ki prihaja k nam, pošilja Bog v goste. In z gostom sprejemamo tudi Kristusa, kajti: »Popotnik sem bil in ste me sprejeli« (Mt 25,35).

Biti v gosteh pri Bogu in gostiti bližnjega. Moliti, živeti, sprejeti, deliti, srečati – besede, ki gredo dobro vštric z duhom binkoštne nedelje, kajne?