Zavetnik: vojega reda in mesta Sonnino v osrednji Italiji.

Člani duhovniškega združenja misijonarjev predragocene Krvi se po svojem ustanovitelju imenujejo tudi bufalini oz. sangvinisti. Gašper, ki je bil že v otroštvu bolehen, je pogosto hodil v cerkev in že zelo zgodaj v sebi začutil misijonski poklic. Ker mu ni bilo dano iti v misijone drugam, je misijonaril v Rimu ter s svojimi misijonarji odločilno sodeloval pri obnovi verskega življenja v Italiji. Za Bufala so rekli, da je bil s svojimi pridigami pravi »duhovni potres«.

Ime: Izhaja iz latinske oblike imena Caspar (Gaspar, Casparius) in ga razlagajo iz perzijskega gaz-bar »ki nosi zaklad«, nekateri pa ga razlagajo tudi iz staroperzijske besede windahwarene »ki ima v sebi sijaj«.

Rodil se je 6. januarja 1786 v Rimu, v Italiji,

umrl pa 28. decembra 1837 v mestu Albano pri Rimu.

Družina: Rodil se je očetu Antonu in materi Anunziati, roj. Quartieroni, v palači kneza Altierija v Rimu (blizu cerkve Al Gesù), kjer je bil njegov oče kuhar, mati pa je skrbela za družino in dala sinu dobro krščansko vzgojo.

Sodobniki: papeži Pij VII., Leon XII. in Pij VIII., cesar Napoleon Bonaparte, sv. Vincencij Palotti.

Zapornik: Ko je leta 1808 Napoleon zasedel Rim, izgnal papeža in zahteval od duhovnikov prisego lojalnosti, je Gašper ni hotel podpisati. Zato je bil štiri leta francoski ujetnik. Zaprt je bil v Bologni, Imoli in na Korziki.

Pridigar: Že ko je prejel nižje redove, je začel pridigati v župnijskih cerkvah in pred njimi. Ljudje so kmalu začeli prihajati k njemu, zlasti preprosti ljudje so ga radi poslušali, saj je govoril razumljivo in z velikim notranjim žarom.

Misijonar: Gašper si je že od nekdaj želel postati misijonar, velik zgled mu je bil Frančišek Ksaver. Ko je želel po vrnitvi iz ujetništva oditi v daljne dežele, mu papež ni pustil, pač pa mu je dal nalogo, da kot ljudski misijonar deluje v Italiji. Pri tem je v svojem pridiganju ostro razkrinkaval različne protikrščanske združbe, zlasti prostozidarje.

Skupnost: Leta 1815 je ustanovil red »misijonarjev predragocene Krvi«, ki delujejo na ljudskih misijonih, v dušnem pastirstvu sodelujejo pri gimnazijskem pouku in vodijo duhovne vaje. 28. decembra 1837 je skupaj z Marijo de Mattia ustanovil še kongregacijo »sester češčenja predragocene Krvi«.

Grob: Pokopali so ga v Albanu pri Rimu, kjer so se na njegovem grobu zgodili številni čudeži. Nekaj njegovih kosti hranijo tudi v cerkvi S. Maria in Trivio v Rimu.

Zavetnik: svojega reda in mesta Sonnino v osrednji Italiji.

Upodobitve: Upodabljajo ga kot duhovnika srednjih let, v talarju, s križem okrog vratu. Velik križ ima običajno tudi ob sebi, poleg njega pa kelih, v katerega se steka kri iz Jezusovih ran na križu.

Beatifikacija: 29. avgusta 1904 ga je papež sv. Pij X. razglasil za blaženega, 12. junija 1954 pa Pij XII. za svetnika.

Goduje: 28. decembra, tudi 21. oktobra.

Misel: »Želim si, da bi usmiljena ljubezen vedno kraljevala v mojem srcu.«

Splet: www.cppsmissionaries.org